deMijeva luknja

Na tem blogu smo že bili deležni različnih utrinkov popotovanj. Tokrat pa se z Ajdo oglašava iz Burme.

Moja pot se je ze začela v Hočah, prvi postanek je bil Maribor (Tabor), kjer smo pobrali sopotnico in krenili proti najinemu zadnjemu evropskemu mestu – Dunaju. Od tam sva imeli let Dunaj-Dubaj, 8 urna vožnja je minila preden rečes keks. Čeprav začetek ni bil obetaven, saj se nebo ni strinjalo z najinim odhodom, naju je stuart potolažil, da ima to letalo nov motor in zdrži kakršnokoli vreme. No, on se je šolal, da v trenutku panike zna to omiliti in sva mu kar verjeli. Nato sva se 3 ure počakale na najin drugi let, Dubaj-Bangkok in končno pristali na Tajskem. že ko narediš prve korake po novi celini, te zaobjame vroč, vlažen veter in raje 3 krat globoko vdihneš, da se prepričaš, da si res končno tu!

In ugotoviš … vse ima drug vonj, vsaka malenkost je zanimiva, toliko je za videt … Kaj pa je to toliko pa več naslednjič. Do zdaj je najbolje iti s prstom po zemljevidu in locirat Burmo (tretji dan je že in sva v Yangonu). Midve pa vam veselo mahava in se naslednjič oglasiva z vec podrobnostmi . Bo full zanimivo!

Kratko obvestilo

Danes sem dobil rezultat še zadnjega izpita. Napovedano (ali mogoče načrtovano?) se ni uresničilo. Nisem mogel opraviti načrtovanega, ker se na en izpit nisem mogel prijavit (prepoved zaradi prijave in neprisotnosti na prejšnjem roku), tako da sem v bistvu 4/5. EPF očitno obdrži svoj naziv

Še vedno se učim, kot najbrž marsikdo drug, navdiha pa v managementu ali logistiki ne najdem…razen…

Pred dnevi sva s Tilenom sedela ob kavi in prišla do spoznanja, da ni vsak kebab dober kebab. Ker sva od te hrane začuda oba skoraj odvisna, sva se odločila, da bova – ob nenehnem nažiranju in opujsavanju¹ – naredila tudi nekaj koristnega.

To je napoved turneje, v kateri bova probala čisto vse kebabe v Mariboru in jih v ločenih prispevkih tudi ocenila. Tako vam ne bo več potrebno ugibati kateri kebab je zares najboljši v mestu…

1. rejenju [↩]

Res je, spet sledi eden izmed starševskih naukov. Tokrat je imel prav ata, katerega “modrost” mi je danes dobesedno rešila življenje…ali me vsaj obvarovala hujših poškodb.

Že od malega me je oče učil, da naj se nikar ne zanašam na semaforje, zelena luč ti res daje prednost, a nikoli ne veš kaj mislijo drugi (ali še bolje – kaj ne mislijo?). Govoril je, da je na križišču vedno potrebno nekoliko zmanjšati hitrost ter pogledati na levo in desno, če slučajno kdo ne ve kaj pomeni rdeča luč…

Klik za nadaljevanje »

Čez dobre tri ure začnem s prvim izpitom, celo noč nisem zatisnil očesa. Iz obupa sem začel brati stare emaile. Ob tem sem se na glas krohotal in zbudil mati iz jutranjega dremeža. V službo bo treba!!

Ricky miki,

demi pravi, da misliš, da sma skregana, vendar to kategorično zavračam, saj sem le čakal, da se nabere nekaj zanimivih dogodkov, ki ti jih lahko opišem. Včeraj je ta dan končno napočil – zgodil se je Marjetkin brzdej.
Z demijem sma se odločla, da je treba prekinit tradicijo brezveznih daril, zato sma izbrala izvirno varianto – Cvetki smo kupli mini prašiča a.k.a. gottinger svinjo:). Pomemben podatek, ki ga ne gre prezreti je, da so gottinger prašiči v resnici vietnamski prašiči, ki so jih Nemci z genskih inženiringom uspeli “pomanjšati”, da odrasli dosežejo le 35 kg.

Na najino presenecenje slavljenka pretirane evforije ni pokazala, požela pa sva vsaj čestitke za izvirnost (od drugih). Danes se je izkazalo, da je bil njen skepticizem upravičen, saj je svinja ponečedila vso kurilnico, kjer je bila zaprta v času našega pijanskega delirija. Staknili smo glave in sklenili, da bi jo bilo najbolje privezati na vrv k drevesu na vrtu. A to je bil račun brez krčmarja, saj je mala Rozi očitno med bistrejšimi primerki svoje vrste (beri: svinja se je rešila štrika in spizdla v gozd). Ne moreš verjet, kak lahko taka mala žival tak hitro laufa… Po pol ure smo jo le ujeli in jo zaprli na varno v kompost. Cvetka nam je z balkona pomagala s koristnimi napotki, citiram: “Ujemite zdaj toto svinjo, pol pa spizdite domov“. Tako smo tudi storili.
Če se vrnemo malo na dogodke ponoci: Highlight večera – đuro počohal avto v koloseju (šli smo namreč ob treh ponoči mrtvo pijani v samsaro). Aja pa pija je za 3 ure omedlela v kopalnici (mi smo bli medtem v mariboru).

To bi blo v grobem vse, slišal pa sem, da si fasal pljučni edem??! zaj me pa že malo res skrbi da se nebomo več vidli:)

Miki, mej se fajn, pozdravi se, pa piši kaj!

Pozdravljata te tvoja najdražja, demi in jero

P.S.:Maribor je včeraj zmagal 3:2 proti Livarju, ki je bil bojda boljši, tako da so imeli sakramensko srečo, da so zmagali…

E-mail sva z Jerotom poslala po nori rojstnodnevni zabavi, M je ravno takrat bil v Aziji.

Danes¹ sem se zapeljal iz centra Maribora do Hoč in nazaj, potem pa nekaj kilometrov naredil še po mestu, pa sem ob tem trikrat skoraj izgubil živce.

Prvič že kmalu za tem, ko sem zapustil domače dvorišče. Z avtomobilom sem stal v koloni pri rdečem semaforju, kar precej se mi je že mudilo…čisto slučajno sem opazoval voznico pred sabo. Avtomobili pred njo so se začeli premikati, ona pa je nepremično zrla predse. Šele ko je bilo pred njo nekaj metrov prostora je pomislila, da bi menjalnik prestavila v prvo in počasi odpeljala. Zakaj ljudje ne spremljajo prometa in se ne pripravijo na premik nekaj sekund prej, resnično? Jaz ponavadi speljem skoraj hkrati z avtomobilom pred sabo in verjamem, da na ta račun skozi zeleno luč pride kdo več. Če bi tako vozili vsi, bi promet bil bolj tekoč.

Klik za nadaljevanje »

1. oz. včeraj [↩]

Izpitno obdobje je tukaj in vsi se učimo. Imam navado, da celo snov predelam zadnjo noč pred izpitom, tako je bilo tudi v začetku tega tedna. V ponedeljek sem nameraval celo noč prebedeti in se pripraviti na izpit, ki je bil po prvotnem načrtu ob 12 v torek, ker pa so ga nepričakovano prestavili na tri ure kasneje, sem čas ob pomanjkanju spanca zabil v bližnji gostilni, kjer sem s kavo poskušal obdržati svoje telo pokonci ter hkrati še zadnjič prebiral zapiske.

V trenutku neprisebne utrujenosti sem se povezal na Twitter in zapisal: “Živimo v nacistični Evropi, le da nam tokrat firer(ji) dajejo občutek, da imamo kaksno besedo…“. Nimam pojma, kaj me je v tistem trenutku navdihnilo.

Sicer imamo lastno voljo, lastno besedo, na nek način smo samostojni, a Evropa nas bo kljub temu prisilila, da uvedemo vinjete, ki ustrezajo ostalim. Tokrat nam grozijo že z drugim opominom! Sicer ne spremljam zadeve in po pravici povedano mi dol visi, prav tako ne vem ali je prav da so cene “previsoke” ali ne, a občutka iz zgornjega prebliska to vseeno ne spremeni. In ja, bil sem proti vstopu v EU.

M je pred dnevi v “M-ova revolucija na deMijevi luknji” zagovarjal Marxa in Engelsa, svoj pogled pa podkrepil s citatom iz njunega dela “Komunistični manifest”. Tukaj je moja replika.

Klik za nadaljevanje »

Se še vedno sprašujete zakaj The Killers včeraj zvečer niso odigrali mnogih hitov, ki jih na drugih koncertih so?

Odgovor je preprost: za kurac ste bili. Ja vi, publika! Vključno s včerajšnjim, sem bil že na treh koncertih omiljene skupine v zadnjem letu, pa je včerajšnji bil temu navkljub, da je bilo publike daleč največ, tudi daleč najslabši.

Klik za nadaljevanje »

V teh težkih časih recesije, ko družba kar kliče po spremembi ureditve, a smo ljudje postali preveč sistema-boječi in pasivni, da bi se dejansko kaj zgodilo, sem se odločil, da začnem s širjenjem komunistične ideje.

K temu je, poleg zgoraj napisanega, ključno prispevalo naključno odkritje malega rdečega zveščiča z naslovom »Komunistični manifest«. Napisala sta ga seveda Karl Marx in Friderik Engels, izdala pa ga je založba časopisa »Naprej!« leta 1908 v Idriji.

Klik za nadaljevanje »