Ta dan sem čakal cel teden, tekma se je zdela kot neke vrste nagrada za pridno učenje, saj sem danes moral odpisati tudi kolokvij iz osnov financ, ki mi je mimogrede kar dobro stekel, tako da se je nagrada zdela celo zaslužena. Poleg tega sem se popoldan tudi sfriziral, pa še spočil, na tekmo sem bil pripravljen kot da bi jo sam moral odigrati.
Naj najprej omenim, da so vsi meni ljubi klubi že zdavnaj izpadli, najprej Barcelona, potem Manchester United…tako da s tega stališča ta tekma zame sploh naj nebi bila nekaj posebnega. Vendar pa preveč taktične igre ne maram, dosti lepša za oči je napadalno usmerjen juriš, zato si lahko predstavljate, da Milan skoraj sovražim in posledično sem pridobil določene simpatije do Liverpoola. Dobro, vsaj vem za koga navijam 
Tekma se začne super, L’Pool napada, Milan nima za burek. Sredi polčasa rečem sestri, ki je z mano gledala tekmo:” Najbolj žalostno je to, da se bo Milan celo tekmo branil, na koncu pa dal gol!”. V 45. minuti potrditev moje bojazni, Inzaghija - Kobro (my ass) žoga dobesedno zadane v glavo, ter se nesrečno odbije v gol. Odpadkar Pippo piči prvič. Drugi polčas se začne podobno, Angleži napadajo, makaronarji nimajo za burek. Benitez gre na vse ali nič, Kobri pa se enkrat na celi tekmi uspe izmuzniti offside zanki in piči še drugič. Tolažilni gol Kuyta žal ni omembe vreden.
Celo tekmo se mi je zdelo, da je sodnik bil naklonjen Milanu, tudi statistika njegovih preteklih tekem kaže na to, da je res ljubitelj teh posrancev, veliko boljša izbira bi bil slovaški sodnik, ki se ga je navajalo za alternativo pred tekmo.
Prvak Lige prvakov za sezono 2006/07 je torej AC Milan, navkljub temu, da je celo tekmo igral samo Liverpool. Nekateri znanci komentirajo tole kot: “mene je sram da evropo pol taki klub predstavlja na svetovnem pokalu” ali “bok daj da jim pokal dol pade”. Moram se strinjati z njimi.
Pa taka nagrada in zaključek napornih dni.