Nekaj časa nisem nič napisal in že iz naslova se vidi, zakaj ne. Bil sem v Beogradu, odpotoval sem za 4 dni, zamisel tega pa je bila nagrada za zaključek šolskega leta Nekaj dni zamude gre na račun utrujenosti, prespal sem cela dva dneva Tukaj je nekaj o poti v Beograd, koncertu, mestu…tudi fotografije in videomaterial.

Nekoč me je poklical Jero, vprašal me je če bi šel na koncert Rolling Stonesov v Beograd in brez pomisleka sem pritrdil. Rekel mi je, da nas bo nekaj več, predvideval sem, da ne poznam nikogar. Kasneje sem v udeležbo prepričal še Cvetko, skupaj smo nestrpno pričakovali odhod.

Začetek koncerta Rolling Stonesov, ognjemet in uvodna pesem Start me up.

Najprej smo načrtovali odhod z vlakom iz Maribora, potem pa bi pot iz Celja nadaljevali z avtobusom, ki ga je organizirala agencija koncerti.net¹, vendar pa je Cvetkin prijazni oče prijazno ponudil prijazno uslugo in nas prijazno zapeljal do Celja. Tam sem ugotovil, da poznam tudi nekatere druge člane grupe, v našem paketu sta bila tudi Viribald in Krešo, kasneje pa sem nam je pridružil še Zombi, Krešotov sošolec².

Bili smo polni adrenalina, navdušeni da odhajamo, ni pa trajalo dolgo… na hrvaški meji je Cvetka tik preden je k njej pristopil carinik ugotovila, da ji je že pred 3 meseci potekel potni list, naj se sliši še tako neverjetno, niso je spustili preko meje in potovanje je morala končati kar tam, ter se odpeljati nazaj. Novega potnega lista ji kljub trudu ni uspelo dobiti, zato je odpadla tudi opcija, da bi prišla na dan koncerta…

Vožnja se je nadaljevala, izgubili smo Cvetko, vseeno pa poskušali ostati pozitivni. Na poti se je zgodilo kar nekaj zanimivih stvari, po svoje smešna, čeprav se glavna oseba najbrž ni počutila najbolje, je bila ta: ves avtobus je pijan že zapustil Tivoli, ko smo prestopili mejo po nekaj urah vožnje so bili vsi že krepko pijani. Med pijančevanjem je v našo družbo zašel nek fant, dobre volje in prijazen, ter me povprašal, če potrebujem glas ljudstva. Cel avtobus je kričal…pol ure za tem pa je ta isti fant 15 minut stal na vseh štirih pred avtobusom in bruha. Koma pijan. Vsem se je zdelo duhovito, da bi morali takrat pristopiti in ga vprašati, ali potrebuje klic v sili Ko so mu preoblekli pobruhane hlače (glavni pri tem je bil vodič, o njem nekoliko več kasneje) in ga dali spat, smo se odpeljali dalje. Ter ob 3 zjutraj na ves glas poslušali “Debela deklicaaaa, je moja ljubicaaaa”. Spanje ni bilo možno. V takšnem stanju so si nekateri ogledali muzej letalstva kakih 100 kilometrov pred Beogradom, v takšnem stanju smo prišli v Beograd.

Pa niti ni bilo tako slabo, Viribald, ki se že kar spozna na Beograd, nas je popeljal v prijetno gostilno, ki je po izgledu sicer bila nekoliko nižji rang, hrana ki smo jo jedli pa je bila prvovrstna. Tako sočnih čevapov s kajmakom in tako dobre čorbe še nisem jedel, v kombinaciji z odličnim pivom pa je bila to smrtna mešanica. Do konca siti smo odšli v hotel (v naši sobi je voda tekla vsepovsod drugod kot iz WC kotlička, cela stena je bila mokra, najbrž je samo vprašanje časa, kdaj se bo podrla) za kratek čas spat, da smo bili “top fit” za večerni izhod. Četrtek zvečer torej, pet mladeničev se odpravi v center Beograda, spije nekaj piv po super nizkih cenah (55DIN=160SIT), ko pa pogledamo okoli je mesto prazno. Okej, najbrž je ves folk v znanih klubih, odpravimo se v Andergraund, ki izgleda super fancy, tam pa niti nikogar. Kasneje so nam povedali, da je med tednom prazno, še posebej v mestu, ker vsa raja sili v diskoteke izven centra. Marš spat.

Za petek je bil načrtovan voden ogled mesta, čeprav nisem ravno pristaš organiziranih zadev, pa je to verjetno najboljši način, da izveš kaj o mestu. Žal nisem poslušal čisto nič, tako da mi je žal, da sem šel. Vem, da smo si ogledali nek muzej jugoslovanske zgodovine in hišo, ki si jo je Tito gradil, potem pa je umrl. V njej je razstavljenih ogromno štefetnih palic, za katere ne vem, kaj je njihov smisel, prav tako pa je tam maršalov grob. Posnel sem samo nekaj fotografij, to pa je tudi vse kar sem odnesel. Dobra stvar je tudi to, da me zaradi pokvarjene klime in posledično nenormalne vročine na busu niti malo ni tiščalo scat - vse sem izšvical Za večer se je družba odločala, ali bi odšli na superznane splave, kjer bi zapravili velike denarce za vstopnino, povo pa baje stane 4€+, ali pa bi čas zapravili v mestu. Po demokratičnem glasovanju smo se kljub Jerotovemu trudu, da bi nas prepričal v nasprotno, odločili za mesto in chillanje v super lokalu v centru mesta. Mislim, da je še zdaj jezen zaradi tega. Kakorkoli, večer smo preležali na zelo udobnih ležalnikih ob živi glasbi, pivo je bilo sicer nekoliko dražje, pa dobro, bilo je vredno. Prav tako je mimo prišlo kar nekaj finih Beograjčank z dobrim podvozjem Spat smo šli okoli 3 zjutraj.

Sobota pa dan d. Odločili smo se za najboljšo možno varianto - dolg spanec, zajtrk v McDonald’su in pakiranje ter lovljenje avtobusa v zadnjih minutah. Odpeljali so nas na ogromno tržnico, kjer dobiš čisto vse. WCji, majice, toki za pištole, ukradeni GSM aparati…ni se mi dalo gledati vse robe, na hitro smo šli skozi eno vrsto, nato pa se vsedli za mizo in poskušali pretekočinit telo ter ga pripraviti na stanje na soncu, ki nas je čakalo nekaj ur kasneje. Ob 14:30 smo bili dogovorjeni za odhod, parkirali smo pri Beograjski areni, šli v bližnji Mercator po nekaj pijače in jedače (ter mojo šilt kapco, da me sonček ne bi preveč ožgal), ter počasi odpešačili proti prizorišču - Ušće.

Vstopili smo med prvimi, v peklenski vročini se mi je na trenutke zdelo, da se bom sesedel, pa sem nekaj minut celo preživel v mini-senci pod ograjo, izmenjeval sem se z Jerotom in Krešotom. Viribald in Zombi sta od štirih dalje stala na soncu, nista se premaknila s svojega mesta, svaka jima čast, jaz nebi zdržal. Priča smo bili tudi dvema predskupinama, Električni orgazem (Igra rokenrol cela Jugoslavija), sami si pravijo “Najboljši srbski rokenrol band na svetu!” in meni sicer nepoznani The Answer, ki je navdušil z irskim naglasom in odličnim vokalom. Sam koncert bom težko opisal, bilo je nepozabno, sicer nisem bil še na nobenem večjem (razen, če šteje Siddharta na Centralnem stadionu), ampak če je na vsakem tako prekleto dober filing, potem grem še na mnoge. Omeniti velja čudovito kulturo, nič prerivanja, brez zapletov.

Vožnja nazaj je bila veliko prijetnejša, vsi so bili utrujeni, zato sem nekaj ur spanca vseeno ulovil. Nekaj časa smo čakali samo na mejnem prehodu, vendar nič omembe vrednega. Bilo je fajn!

Dodal bom še nekaj smešnih izjav in pripetljajev, nekaj časa bo trajalo, da zberem material.

1. malo reklame ne škodi, z vsem razen z vodičem smo dejansko bili zadovoljni [↩]
2. kako mu je dejansko ime vedno znova pozabim, tega nicka pa enostavno ne morem [↩]