Ker je zadnje čase obisk Demijeve luknje začel padati, se je general direktor te strani odločil, da me pošlje na drugi konec sveta, natancneje na Tibet, da s stehe sveta poročam v živo in da tako povoziva še edini konkurenčni blog - Jonasa. Dobro, resnica je, da sem tukaj na družinskem popotovanju, ampak prva verzija se sliši bolj kul.

Naša pot se je začela v Münchnu, kjer smo se s Katarci najprej odpeljali do Dohe in naprej do Katmanduja, kjer se tudi trenutno nahajam. Oba leta sta minila brez posebnosti, ampak kljub temu me je bilo ves čas strah kot psa. Ne maram letenja. Pravzaprav se ga bojim. Ko smo v Dohi čakali na vzlet je ves čas nekaj loputalo ob trup letala, ker ni in ni hotelo nehat, sem pač na ta ropot opozoril stevardeso, kaj veš, mogoče ni slišala, ona pa me je pomirila: “Ne skrbi, ko bomo vzleteli, ne bo več nobenega trušča!” Po tem sem bil samo še bolj živčen, povrh vsega pa sem izzval še par sočutnih nasmehov, češ - glej ga posranca.

Čez 6 ur srečen pristanek v Katmanduju. Ko stopiš iz letala najprej zagledaš vse te ogromne Boeinge in Airbuse, letališka zgradba pa je manjša od Slivniške. Moram priznat, da so prvi vtisi Katmanduja precej bledi. Nizke podeželske hiše, večinoma pritlične, se vlečejo vse do kraljeve palače. Po drugi strani pa je v teh hišah italijanska hrana, obsijane so z bleščečimi napisi, ravno zdaj pa mi za hrbtom igra Walk of life od Dire Straitsov. Kljub temu pa še vedno ne pozabiš kje si, saj je večina prebivalstva še vedno manjša od 160cm, ima vedno nasmejan obraz in ali rumeno ali zapečno kožo - da, to so azijci.

To je v bistvu prvi dan Katmanduja, ogledov in vtisov je še bolj malo, tako da bom tukaj končal. Javljal se bom kolikor se da redno, saj je internet zelo poceni (beri 60 sit ura), ampak zdaj je čas za večerjo, ki je pomembnejša!

Do naslednjič…directly from Nepal, M