Naslednja zgodba je resnična, čeprav bi si tak sceranij težko izmislil Guy Ritchie. Je v bistvu šolski primer groteske - z malo več osebami.

Po štirih dneh Katmanduja smo imeli v torek zjutraj planiran odhod proti Lhasi. Glavni akter te zgodbe - Xabbi, nam je naročil, naj bomo ob pol 7ih pripravljeni, ker pride po nas džip (da na kratko pojasnim: na Tibet je danes možno potovat le v spremstvu vodiča, šoferja in Land Cruiserja - ker so ceste nemogoče. Ponavadi se potuje do Lhase in takšna pot ponavadi stane 450usd, nam je Xabbi pobral 550usd, ampak zato obljubljal mnogo večji komfort.). Mi nestrpni čakamo vse od 6.15 zjutraj, Xabbi pa pride ob pol 8ih! In že prvi zaplet: džipa ni, tako da bo treba it do Kitajske meje z avtobusom, sam ne grem z vami, sem vam pa zrihtal drugega vodiča, ki je izgledal natanko tako kot Bobby Sixkiller iz Odpadnika (Renegade - Reno Reine).

Edini problem se nam je takrat zdel, da ta nas Bobby ne zna angleško - na vprašanje “How long will we walk” odgovori “I was”. Do kitajske meje smo prispeli ob 12.00 in jo tudi prečkali ob 12.25. Zanimivo je, da ti na meji izmerijo telesno temperaturo - očitno v državo ne smeš bolan:) Mi smo prečkali mejo brez našega “vodiča”. Na meji je bilo jasno, da danes turizem v Tibetu cveti, saj je na meji čakalo cca. 100 turistov, ko pa smo mejo prečkali pa se je pred nami razprostrla karavana Land Crusiserjev. Mejo smo prečkali med prvimi, sočasno z nekimi Francozi, ki jih takoj pojagal neki vodič, hop v avto in že jih več ni. Tako se je zgodilo z večino turistov, ki so prečkali mejo - nas noben ni šmirglal. Po kakšni uri čakanja gre ata pogledat, kje je naš vodič. Vidi ga, da sam stoji sredi mosta, ki vodi do carine. Ok, mogoče koga caka … No po kakšni uri pride naš vodic le čez mejo in v lagani šetnji, čisto počasi mimo nas … Aha tu ste! Ja, grem zdaj iskat naš avto…čeprav jih je bilo takrat v koloni samo še kakšnih 10 džipov, ampak baje je naš za ovinkom, mi pa edini turisti zadnje pol ure. Bobby malo pospeši korak in izgine za ovinek. Mi čakamo … čakamo … pa grem jaz v izvidnico, vodiča ni … čakamo … gre ata v izvidnico - vodiča ni … Čakali smo tako dolgo, da smo zaceli postajat prepricani, da nas je Xabbi v kombinaciji z Bobbyem nategnil. Jeba, kaj bomo zdaj. Mama že začne malo paničarit, da nimamo dovolj denarja in že sestavljamo možne scenarije… še ena izvidnica, tokrat Bobbya najdemo. “We thought you left us here!” “No, no ( v smehu)”. Bobby nič ne pojasni zadeve. Mimo nas se zapelje nek mali kombi, on ga ustavi, se nekaj pogovarja … “Ok, to je naš prevoz do zgornje meje, ampak samo do tam, naprej gremo z džipom.” To je izgledalo tako - šofer je iz kombija najprej vrgel neko žensko in moškega - drugače nebi bilo prostora za nas, 15kg nahrbtnike smo držali v narocju, ata pa je imel pri nogah manjši regal, v kombiju, po moji oceni registriranem za 6 oseb, pa se nas je, polek vse prtljage, peljalo 7. Sledi 10km tako razrite ceste, da je niti ne moreš imenovat cesta, speljana pa je tik ob previsu (padec kakšnih 500m). Ker je bil ta kombi tak v kurcu, cesta totalno zjebana, voznik pa star 70 let, sem v nekem trenutku avtomatsko vzkliknil: “Could you drive closer to the hill, we are affraid!” Ko pridemo na mejo, dolga vrsta džipov - našega nikjer, zato vzamemo nahrbtnike in 15min peš do meje. Na mejo prispemo ob 16ih. Naš vodič nas nonšalantno pelje mimo dolge vrste turistov, kar na oddlek za azijce. Seveda nas takoj pošljejo nazaj, na konec vrste za turiste. Vodič in še en mlad fant, za katerega smo bili ves cas prepričani, da je naš voznik, nam prijazno razlozita, da bosta poskušala uredit na meji, mi pa naj kar tu počakamo. In res gresta do oficirja in se nekaj pogovarjajo, nato začne deževat, se umaknemo pod streho, tako, da več ne vidimo vodicev. V nekem trenutku Ajda stopi na prosto, da preveri, če še dežuje in kaj zagleda: naša “vodiča” na drugi strani meje!! V tistem trenutku pa ga več ni bilo med nami, ki ni mislil, da smo ga najebali! Onadva sta nas pustila same! Sami pred Kitajsko mejo, ki je ne mores prečkat brez spremstva vodiča, 10km od spodnje meje, ki je tudi več ne moremo prečkat, ker nam je potekla 5dnevna viza …:) Čakamo…čakamo…vmes se zasmilimo nekemu oficirju, ki pa ima zavezane roke … nobenega turista nikjer več … čakamo … ko okoli pol 6ih k nam boječe pristopi mlad fant: “Ste vi iz Slovenije, jaz sem vas vodič.” Otroka miriva starša, da pogovor steče na normalnem tonu. Izkaže se, da nas je naš pravi vodič čakal na spodnji meji, ker pa ga Bobby, ki seveda ni naš vodič, ni poznal, ga je zgrešil. Še več, očitno je bilo, da smo bleferju Bobbyju - očitno dobremu prijatelju Xabbija in “šoferčku” plačali pot iz Katmanduja do Tibeta! Vrhunec zgodbe, ko prečkamo mejo iz ene prvih gostiln pritečeta oba: “Aha, ste le prišli čez!” Nam bliskajo strele iz oči, zato se umakneta (ni dvakrat za rečt, da sta se hotela peljat z nami naprej:)

Sledi drugi višek dneva. Že ta dan bi morali doseči Nylam, zato kar brez kosila na pot. Čez kakšnih 15km naletimo na kolono džipov. Vodič se pozanima kaj se dogaja - vlada popravlja cesto, zato je nadaljna pot možna šele ob 1ih ponoci!! Ker je bila cesta preozka, da bi obrnili, smo obtičali v džipu za 7ur!! Ne bom opisoval, vglavnem ni minilo hitro. Okoli 10ih - monsun, ki traja dve uri. Tako ob 1ih ponoči v trdi temi, na razmočeni blatni cesti (seveda ni asfalta) krenemo na 30 km dolgo pot za katero potrebujemo 3 ure. Pa sem mislil, da me je letala strah:) Vozimo se pol metra od roba previsa, celo pot v čisti tišnini! Ko pridemo ob 3.30 v hotel ni tuša in WCja …:)