..od zadnjič: zdravnica pove, da gre za pljučni edem - v bistvu je to zadnja, najhujša faza višinske bolezni, še hujša je le še tista, ko ti voda zalije možgane. Prva asociacija ateja in mene na besedo “edem” je bila, to sva si priznala kasneje, nek film, ko gresta dve skupini alpinistov plezat na Himalajo in celotna prva in del druge odprave umre zaradi pljučnega edema. Takoj zatem zdravnica napiše recept z zdravili in vzklikne: “Your son need these drugs now, you have to pay them now!”

Spet me malo stisne, mogoče se bodo ateju zdela zdravila predraga:) Hec, hec! To sem moral napisat. Je pa tudi ata priznal, da ni vedel, kakšno številko naj pričakuje. Na srečo so zdravila stala borih 40$. Ko so zdravila plačana, pripravijo infuzijo, nafilajo noter vse te zadeve - malo neprijetno mi je že bilo, ker bi me lahko našopali s čemerkoli, potem pa sledi daleč najbolj boleč del - ko mi sestra v zgornji del dlani (nikoli še nisem videl, da bi se infuzija dajala na tak način) zarine infuzijsko iglo. Meni se je zdelo, da je prebila kost! Zelo zelo mi je žal, da ne bom imel nobene slike tega prizora. Jaz napeljan s cevkami ležim v urgentni sobi, ki izgleda nekako tako, kot bi si predstavljal bolnisnice v 2. svetovni vojni. Belo-zelene stene, dve postelji, mašina za kisik, polica z zdravili in zapletena aparatura, ki je nihče ne zna uporabljat. Čez kakšno uro se mi na sosednji postelji pridruži starejša Kitajka. Infuzija teče zelo počasi in okoli enih ateja in Sunama (vodiča) le prepričam, da naj gresta domov spat. Zdravnica ju za nasledje jutro naroči ob 9ih, da vidimo kakšno bo moje stanje. Čez kakšno uro me zapusti tudi Kitajka, tako da ostanemo: infuzija, jaz in kisikova bomba.

Okoli 3h me iz mučeniskih razmišljanj v svet realnosti zdrami zvok rešilčeve sirene in neutolažljiv ženski jok. Jap, so še hujše stvari … Ura je štiri in po petih urah je moja infuzija končno prazna. Nekaj časa počakam, potem pa, nevem zakaj - mi bo moral kak dober fizik razložit, se začne moja kri počasi vzpenjat po ifuzijski cevki navzgor. In noče nehat. “Malo” se prestrašim in začnem klicat sestre. Ko le prideta, kar dve, sta tudi onidve začudeni temu pojavu. Ena se hitro znajde in s skarjami kar prereže cevko - kri špricne vse okoli:), druga pa mi z prazno injekcijo skozi drugi del cevke potisne kri nazaj v žilo in hitro izvleče iglo … Tak, zdaj pa greš v sobo za okrevanje. Sestra me pelje v nek temni del bolnišnice. Soba je zakon (to imam na sliki, kljub prigovarjanju sem ateja le prepričal, da me je naslednji dan slikal s cevkami v nosu) - isto zeleno- bele stene, dve postelji, kisikova bomba, nedelujoč TV, cigaretni ogorki kar na tleh (očitno je bila to bolj luksuzna soba, pa je kak zagaman tujec kar noter kadil), postelja polna krvavih madežev - tak da pokril se nisem:) Namesto tega sem zlezel v spalno vrečo, pod glavo pa mikica. Kasneje me zelo pritisne na WC, seveda, če pa sem imel v sebi dva litra infuzije. Ko sem si iz nosu potrgal cevke in šel na temen hodnik iskat stranišče, sem se počutil kot Steven Seagal v kakšnem akcijskem filmu:) , ali pa vsaj kot kak statist, ki ga takoj zatem požre zombi:)

Kasneje celo uspem zadremat za dve urci, dokler me ne zbudita primarij in zdravnica - moj angel rešitelj prejšnje noči. Zmerita mi kisik v krvi - zdaj ga imam čez optimum. Kašelj…ok, trebuh tudi…, glava … aha, dobro. Okoli 11ih me odpustijo iz bolnice, za zraven dobim dve blazini - ki zgledata kot vzglavnika, napolnjena s kisikom, ki si ga moram spustit v pljuca takoj ko slabše zadiham.

Zgodba s srečnim koncem. Če bi prejšnji večer ostal doma in poskušal zaspat, bi imel ta blog samo enega pisca:) Čisto zares, če bi zaspal, bi tekom noči gotovo padel v nezavest - tega seveda nihče ne bi opazil in zaradi pomankanja kisika, bi me zjutraj zaman budili.