Po dolgem času spet. Torej, vožnja je spet presegla vsa pričakovanja in ne me napak razumet - v pozitivnem smislu. Vse je res ena velika avantura, ki nas dela krepkejše iz dneva v dan:)

Na zeležnisko postajo Lhase prispemo ob 8.00, v rokah pa držimo karte za 40usd - za 2000km, torej 0,02 dolarja za kilometer - to je 4sit na km. Res ni veliko, zato je tudi kvaliteta temu primerna - stopimo na vlak in zagledamo vagon za 100 ljudi (takih vagonov je bilo na vlaku 16) , nič kupeja, samo sedeži. Ne sedimo skupaj. Z Ajdo dobiva nasproti sebe neko Tibetansko pastirico, ki je celo pot pljuvala na tla in noge so ji svinjsko smrdele in mladega Kitajca z ogromno glavo, ki je v teh 48 urah pojedel 12 obrokov - ne pretiravam, sva z Ajdo štela. Ata in mama sta imela podobno situacijo. Ni treba posebej poudarjat, da smo bili med temi 1600 potniki mi edini belci. No, kasneje smo v vagonu številka 11 naleteli še na 3 Nemce, ki so zagrešili enako napako kot mi - vsi ostali turisti so se poljali na soft ali vsaj hard sleeperjih. Je pa bila med temi potniki tudi ena Brazilka v poznih dvajstetih, s katero sva se dokaj dobro spoznala. Pazi to: punca prihaja iz Sao Paula, je novinarka za Brazilsko nacionalko in je na enoletnem izobraževanju v Pekingu (že zdaj govori Kitajsko in obvlada 500 znakov, v 6 mesecih pa bo lahko učila na kitajski šoli), govori še 4 jezike, pozna Kakaja in Romaria in baje speče odlično pico:) Pa še knjigo piše o Tibetu … Prvi večer sva se pogovarjala 5 ur, pa sem se zelo trudil pa tak - super kul punca pa to, pa je kr povedala kako stvar, potem pa se je stvar obrnila in sem spoznal še eno resnico o sebi na tej poti: stvari me privlačijo dokler so nove, nedosegljive, zanimive; ampak ko so mi na dosegu roke, izgubijo svoj čar in me ne privlačijo več … to, ali pa bom čez par let spoznal, da sem gej:) Patricia mi je tudi zrihtala dva hard sleaperja za 12 ur, ki pa jih, butec, nisem izkoristil, Ajda je sicer spala 3 ure … Vožnja se je seveda zelo vlekla, v jedilnem vagonu nisi smel igrati kart, tako da smo večino časa brali ali vegetirali. Spanje je odpadlo, v dveh dneh smo spali maksimalno 10 ur - vsi skupaj:) Domačini, navajeni vsega hudega, so spali kar na tleh, tudi pred WCji.

Ob 9ih zjutraj prispemo v Beijing. Takšnega mesta pa še ne! Tista punca, ki poje “There are 9 million bicycles in Beijing”, se krepko laže. To mesto ima danes !28 milijonov! prebivalcev! To je toliko kot celotna bivša Jugoslavija pa še Avstrija zraven, pašse ena Slovenija pa še en milijon - vse v enem mestu!! Res ogromno. Da tukaj srecaš znanca, morata iti na kavo, pico in sladico, vse v enem:) Zdaj je že vse v duhu olimpijskih iger, na TV imajo poseben kanal, ki kaže samo pot njihovih športnikov do olimpijskih norm, pa zdaj je bila ravno proslava “eno leto do otvoritve”.

… Spet nekaj neumnih podatkov: 18,6 milijard dolarjev so vložili v tehnologijo samo za te igre in 1,2 milijarde za prilagoditev jedilnika EU navadam, pa 10 miljard za prevoz in za izobraževanje taksistov - ker tukaj res nihče ne govori angleško … Res so zmesani! Prvi dan smo tako bolj prespali, jutri pa sledi ogled prepovedanega mesta, pa kitajski zid, pa malo poročila o kitajskem nogometu itd.