Mi smo že v polnem zagonu. V treh dneh smo si ogledali Temple of Heaven, Kitajski kongres, Prepovedano mesto, Mingove grobnice, Kitajski zid in danes še summer palace. Dokaj naporno, ampak zelo zanimivo …

Za kitajski zid smo vzeli vodeno turo z vodičem in skupino, ki so jo sestavljali stock broker, planer naftnih ploščadi, dva danska prijatelja in Iranec. Najboljši od vsega pa je bil naš vodič Michael - po Michaelu Jordanu, nas je poučil.

Fant, okoli 25 let, je bil res nekaj posebnega, ker je ves čas govoril o sebi v 3. osebi: “Michael will now buy tickets … come with Michael and you can ask Michael whatever you want”. Ata je menil, da mora do sebe gojit globoko spoštovanje, mene pa je zanimalo kako se Michael kaznuje. Višek je Michael dosegel pri Migovih grobnicah: “Please now follow me and then Michael will tell you about this comb.”:)

Drugače pa si kitajski zid res zasluži mesto med 7 čudesi sveta. Zdaj se uradno iz veseolja naj nebi videl, je pa vseeno zelo impozanten. Kot neka kača se vije čez hribe in doline - za sovražnika nemala ovira. Res si ne znam predstavljati, kako so ga gradili, saj večinoma poteka po vrhovih hribov - visokih tudi do 800m. Ogromno ljudi naj bi umrlo med gradnjo, tako da so včasih za material uporabili kar kosti umrlih. Kitajski zid dnevno obišče !200,000 turistov! zato je zares nabasan - to seveda velja za najbolj turistične točke, večina od 6700 kilometrov pa sameva, tako da bomo verjetno šli še enkrat tja v lastni režiji na manj obljudene dele.

Mi kot aburidzini: Na kitajskem zidu me neka mladenka pocuka za rokav in me prosi, če se lahko slikam z njo. Tukaj nas res obravnavajo kot čudo, tako sva bila danes pri ateju snemana med zajtrkom. Ajda, ki s svojimi 172cm že tako kraljuje nad večino kitajskega prebivalstva, povrh vsega pa je še punca, pa je morala že dvakrat pred objektive. V kongresu se je z njo najprej slikal za glavo manjsi 45-letni ata Kitajc, potem pa še dve skupinski z družino. Drugič je blagoslovila 11-letnega dečka v templju nebes.

Eno večjih razočaranj je pa nogomet. Prvi dan sem že videl javno nogometno igrišče z umetno travo, tako da sem tretji dan sklenil, da večino svojega budžeta porabim za nogometne čevlje za umetno tavo - tiste z malimi štoplčki, pa še beli so:) in se podam v boj s Kitajci. Igrišče je zelo lično urejeno, prav tako rekreativci - vsi najlepše čevlje in v dresih zvezdnikov. To pa je tudi vse kaj imajo pokazat, ker z gotovostjo lahko rečem, da tako slabega nogometa še nisem igral. Igra se na rokometno igrišče, tudi do 18 jih je naenkrat na terenu. Golmanov in obrambe ni, Klampferu bi se zmešalo. To je prava katastrofa, nihče se ne giblje, na vsakih 15 minut hodijo počivat, nihče ne zna nič - na 5 metrov ti poda 2 metra mimo, tako da me je bilo sram tekat, kaj šele igrat na polno. Pri 18:11 sem nehal štet rezultat. Priznat moram tudi,da nisem čisto dojel sistema - golmanov na !rokometne! gole niso imeli, ko pa je kdo dal gol z razdalje pa je celo igrišče ploskalo … Pa pokvarjeni so ko prasice, favla sploh ni, ampak res sploh ni, to je nedoumljivo - enega je en dobesedno prevrgo, da je negibno obležal na tleh, on pa se je v polnem sprintu pognal proti golu. Jaz sem se samo enkrat konkretno razpizdo, ko me je en konkretno po piščali med driblingom, on pa me je samo s svojo mongoloidno faco glupo gledal: “wht, wht”. Res podn! Na Kubi pretirana poštenost, borbenost, igrajo bosi, vsi prijatelji, vsak dan sem se veselil nogometa, tukaj sem šel seveda samo enkrat. So pa bili teniski vseeno dober nakup:)

Še eno javljanje bom imel iz Pekinga, kjer bom za vsak slučaj, če imamo pač tako srečo, da zadenemo na svetovno loteriji - takšna naj bi bila vrjetnost, da padeš z letalom, objavil spletno oporoko - in v njej večino zapustil Doris, da ne bo čisto nič več jezna na mene:)