..zadnji vikend pred novim študijskim letom. Če pomislim, lani sploh ni bilo slabo, mogoče imajo tisti, ki pravijo, da so študijska leta najlepša, celo prav Vse skupaj je veliko bolj sproščeno, imaš neke stvari, ki jih moraš opraviti, čas pa si razporejaš sam, kakor ti najbolj paše Vse glede vpisa sem uredil, zato z velikimi pričakovanji čakam ponedeljek, ko se bom spet odpravil na EPF.

Po novem pa bo v naši hiši še en študent več, sestra letos začne na Akademiji za glasbo v Ljubljani, z violo. Dolgo je potrebovala, da je našla stanovanje, kjer bi naj živela, kar všečno je, popolnoma novo, opremljeno…v bistvu je res fino. Mogoče je samo malo predaleč iz centra. Danes smo vlačili tja stvari, ki jih bo potrebovala, zdelo se mi je, da se seli za pol leta…skupaj, ne pa, da bo vsak teden hodila domov…

Jesen je spet tukaj. Stavim, da nas več kot polovica sovraži mrzle dni brez sončka… Dokler je listje tako lepo barvno, je še fino, prav ne maram pa tistega obdobja, ko so drevesa gola…pa še mraz…že danes me je malo zeblo, ko sem spal pri odprtem oknu…

V prejšnjem prispevku sem opisal, kako prijatelju niso pregledali enega izpita in se zaradi tega skoraj ne bi mogel vpisati.

No, dan za tem je taista oseba veselo prišla na faks, to je le nek razlog za veselje, da se lahko vpišeš v naslednji letnik. Stopil je do vložišča, kjer po navadi lahko dvignemo indeks, ko damo vpisati ocene. Njegove indeksa pa ni bilo. “Mogoče je v tajništvu, kamor ste dali vpisati oceno…” je dejala zaposlena. Tudi tam ga ni bilo, preiskal je še referat ter razna tajništva na drugih oddelkih. Njegov indeks se je izgubil! NI GA VEČ, SPLOH, NIKJER! Rekli so, da če se indeks ne najde, se ne more vipisat…pa ima vse pogoje. Menda bodo zdaj prednost dobili vsi tisti, ki imajo vse dokumente in če se bodo mesta zapolnila… Zaradi njihove napake bo menda mogoče kar ostal v prvem letniku.

Tako, tole se dogaja na EPF. Jaz bom od zdaj naprej kar lepo počakal, da mi pred očmi vpišejo oceno…

S kolegom sva pred časom skupaj šla na izpit, obema je bil pogoj in lahko bi se redno vpisala v 2. letnik. Nekaj dni po izpitu se pokličeva: “Yo stari, rezultati so!” Pa reče on: “Si zadovoljen?” “Hja, 8 je, seveda sem, lahko bi sicer bilo boljše…” mu odgovorim… “Aha, no, jaz sem pa dobil 3!” mi pove. Šokiran sem, ni možno, izpit je bil rešen identično…

Danes je prijatelj imel sestanek z asistentko pri predmetu Ekonomika podjetja (EPF, Maribor). Ko sta videla izpit…naloge niso bile popravljene, le na vrhu izpita je bila obkrožena ocena 3. Brez česarkoli drugega. Prof. Rebernik ni naloge niti pregledal.

Seveda bo ponovno ocenjena, tokrat bo dobil 8 ali 9, pač odvisno od tega, kakšne volje bo profesor.

Torej je mogoče le res tisto, kar se govori, da profesorji včasih vržejo papirje v zrak, izpit pa opravijo tisti, katerih list je pristal na mizi…?

Po kar pestrem tednu, ko sva z M profilirala Damjana Murka, se stvari začenjajo vračati na ustaljene tirnice. Vmes se je zgodilo kar precej stvari, ki pa jih nisem uspel zabeležiti, zato bom zdaj naredil povzetek zadnjih 4-5 dni.

V sredo, 19.9. sem dobil rezultate zadnjega izpita, matematike, uspelo mi je, pa čeprav samo s 6. Tako sem naredil letnik in s tem osrečil sebe, zdi pa se mi, da še bolj celo svojo družino.

Klik za nadaljevanje »

Kot je bilo obljubljeno, nenadjebljivi profil je tukaj. In res je, naslov ne laže, to je Damjan Murko. Dolgo časa sva izbirala primernega kandidata, ko sva se končno dogovorila za sestanek z Damjanom v hotelu Piramida, pa sva z obilico treme, polna pričakovanj, pa vendar nisva vedela, kaj pričakovati, odpeljala že pred pol enajsto dopoldan proti dogovorjeni točki. Parkirala sva nedaleč stran, ter se sprehodila do hotela v centru Maribora.

Damjan naju je, kot to počno zvezde, pustil čakati pol ure. Ob enajstih naju je poklical in povedal, da bo zamudil nekaj minut, Ko je minilo že pol ure, sva bila prepričana da ga ne bo. Čakanje nama je dobro delo, saj sva se ob šali hitro sprostila, tako ni bilo čutiti pretiranega pritiska ob soočenju. Ko je ob pol dvanajstih le prisopihal, se je takoj opravičil za zamudo: »Z Majo sva ravno nakupovala pohištvo.« Seveda sva opravičilo sprejela in pogovor je stekel.

Klik za nadaljevanje »

Od prejšnjega profiliranja je minilo že celih 5 mesecev, zato sva s kolego Jernejem sklenila, da “zdaj pa te je že skrajni skrajni cajt da nardima novega, ne”. V prvem profilu sva v detajle obdelala Natalijo Waldhuber, aktualno miss športa, ki se je prav dobro odrezala in z nama, kljub občasnim provokacijam, posedela celo uro, v kateri nama je podajala svoje poglede na svet (tukaj ga lahko preberete). Nataliji sva še danes hvaležna, saj je ravno ta objava radikalno spremenila branost strani, na kateri se trenutno nahajate:) Zato, jasno, izbira naslednjega profiliranca ni bila lahka, saj so bili primarni standardi postavljeni na visok nivo. Naredila sva seznam potencialnih kandidatov. Eno med njimi je bilo medijsko nekoliko prepoznavnejše od ostalih, zato sva se odločila, da najprej poskusiva srečo kar z njim. Na najino veliko veselje sva dobila pozitiven odgovor!

Da bosta pričakovanje in napetost večja, ime naslednje “žrtve” ostaja skrivnost, do objave profila številka 2. Obljubljam, da bo to nepozaben profil!

Ne, ne bom ocenjeval izdelkov. Prav malo me trenutno briga, ali zadeva deluje.

Moj super očka mi je predal čudovit DNK, po njegovi zaslugi, pa tudi zaslugi njegovih prednikov, meni raste čelo. Ja, plešast bom. Lasje mi že nekaj časa izpadajo in dolgo je trajalo, da sem se vsaj pogojno sprijaznil¹ s tem.

No, v tistih kriznih časih², ko sem lase še poskušal rešit, sem se odločil za brezplačni pregled z mikrokamero v bližnji lekarni. Vem, bedak sem, a ko je sila je pač sila, nihče ne želi biti plešast, nekateri pa pač bolj drastično ukrepamo kot drugi. No, da imam že kar redke lase³, mi je potrdila tudi tale kamera… Hja, gospod Franci Kukovica mi je predpisal čistilno peno za lasišče in nek premaz (Rougj), oboje bi moral vtirati v lasišče 2-3x tedensko…in 8 do 12 mesecev, da bi bili rezultati vidni.

Imam lastnost, da stvar, ki jo začnem, kaj kmalu tudi opustim. Takisto je bilo z uporabo teh izdelkov, ki sem jih mimogrede plačal 50€. Očitno me izpadanje las le ni preveč motilo/živciralo/whocares? Uporabljal sem jih teden dni, potem pa vse skupaj postavil v kot.

Slab mesec po prvem obisku Francija sem imel kontrolni pregled. Šel sem, že prej pa rekel doma sestri, da me prav zanima, kaj mi bo fant povedal. Pričakovano, pa vendar sem se kar precej časa smejal na ta račun…: “Oh, pri vas pa je opazen napredek, vidi se, da naše izdelke redno uporabljate, supeeeer!” Jaz seveda nisem opazil nobene razlike in najbrž se bom jaz bolj spomnil, kako je izgledalo moje lasišče na TV-ju pred enim mesecem kot on, ki je med tem nategnil mnogo bodočih plešcev širom Slovenije!

1. Jero se ni [↩]
2. to je 3 mesece nazaj [↩]
3. pa ne bolj kot Jero [↩]

To vprašanje si zadnje dni pogosto zastavljam. Pravzaprav bi bila pravilnejša oblika vprašanja: “kako do denarja, ki bi me pripeljal na koncert The Killersov?” Sem namreč velik oboževalec te skupine. Zelo je zapleteno, saj so v sklopu turneje, na kateri predstavljajo zadnjo ploščo - Sam’s Town, svoje delo za letos v Evropi so že opravili, najbliže rodnemu Mariboru pa so igrali v mesecu avgustu, ko so imeli koncert v Budimpešti. Jaz sem se ravno takrat nahajal 9000km stran. Priložnost zamujena…

Za potovanje se za naslednje leto spet navdušujem nad Južno Ameriko. Najbolj me mikata Mehika in Brazilija. In glej ga zlomka, prav v slednji imajo Killersi 3 od svojih 7 koncertov po Južni Ameriki, s katerimi se turneja tudi zaključi. Prvi se bo zgodil 27.oktobra v Riu de Janeiru, dan kasneje pa bodo razveseljevali v Sao Paolu. Tako, da sem pomislil, ne bi bilo fino, ko bi to dvoje združil. Verjetno bi bilo res nepozabno … Ampak takoj se zatakne na prvem in glavnem problemu – pot tja. Na internetu sem našel najcenejšo varianto do Brazilije za nič manj kot 1230$.

Žal, tega denarja nimam. Tako, da na tem mestu naprošam, da če ima kdo slučajno kakšnih 1500$ viška (seveda hrana, karta za koncert, hoteli … niso zastonj), naj mi jih radodarno podari, oziroma nakaže na tekoči račun, ker z gotovino so same težave.

Če pa so med vami sami skopuhi in noben ne bo voljan izpolnit mladeniču (meni) njegovih sanj imam plan B: torej kontaktiram Stojana Auerja in mu ponudim reportažo s koncerta Killersov, ekskluzivno za Net TV; pod pogojem da nama, meni in fotoreporterju – Demiju, krije potne stroške.

Za vse nepoznavalce dobre glasbe prilagam sploh prvi hit single, s prvenca Hot Fuzz, The Killersov – Mr. Brightside. Z njim so me zasvojili. Drugi album Sam’s Town pa je, kot pravi Brandon Flowers, front-man skupine, »zagotovo album, ki sodi med top 5 albumov vseh časov.« Strinjam se z njim.

Pa sem, mislim da, končno končal s “šolskimi” obveznostmi. Lakše se diše. Včeraj smo s prijatelji (-cami) iz gimnazije popivali po mariborskih lokalih (btw., Kilkenny sux, je že na črnem seznamu neokusnih piv), zdelo se jim je, da nimajo zdaj, ko so končali z intenzivnim učenjem, nič za početi. Nisem se mogel strinjati z njimi, učenje vzamem bolj na izi in zato imam tudi takrat ogromno prostega časa. Na splošno se v brezdelju še najbolje znajdem
Ne morem pa mimo tega, v petek popoldan me je obiskal dobri stari Tilen, o njem sem veliko napisal še na starem blogu, njegove izjave so zares vrhunske in znane. Tokrat sem se odločil njegov obisk ovekovečiti. Nameril sem fotoaparat, se rahlo zamudil z izostrevanjem slike, pa je že udaril: “Daj pohiti, ne morem tega filmskega nasmeška v nedogled vlečt!”
Potem sem postal živčen in kar pritisnil, zato slika vseeno ni ostra