Kot je bilo obljubljeno, nenadjebljivi profil je tukaj. In res je, naslov ne laže, to je Damjan Murko. Dolgo časa sva izbirala primernega kandidata, ko sva se končno dogovorila za sestanek z Damjanom v hotelu Piramida, pa sva z obilico treme, polna pričakovanj, pa vendar nisva vedela, kaj pričakovati, odpeljala že pred pol enajsto dopoldan proti dogovorjeni točki. Parkirala sva nedaleč stran, ter se sprehodila do hotela v centru Maribora.

Damjan naju je, kot to počno zvezde, pustil čakati pol ure. Ob enajstih naju je poklical in povedal, da bo zamudil nekaj minut, Ko je minilo že pol ure, sva bila prepričana da ga ne bo. Čakanje nama je dobro delo, saj sva se ob šali hitro sprostila, tako ni bilo čutiti pretiranega pritiska ob soočenju. Ko je ob pol dvanajstih le prisopihal, se je takoj opravičil za zamudo: »Z Majo sva ravno nakupovala pohištvo.« Seveda sva opravičilo sprejela in pogovor je stekel.

Začeli smo s standardnimi vprašanji, da si bralec lahko predstavlja, kakšen profiliranec približno je. Ta del, ki je in bo stalna rubrika najinih intervjujev, sva poimenovala – grobo profiliranje. Damjan je na ta sklop vprašanj odgovarjal hitro in prepričljivo. Je 22 let star fant, ki pri svojih 175 cm tehta 60 kg – takoj sva seveda izračunala ITM (indeks telesne mase) = 19,6 (do 20 je suho). Zaupa nama, da svoje telo oblikuje s kolesarjenjem, tekom in plavanjem. Namakat se hodi v Habakuk, ker je tam veliko tujcev in ga redko kdo spozna – nima sitnosti z oboževalci. Gurmanske užitke doživlja ob morskih jedeh, ki mu jih pripravi punca. Naj pijača: voda. Poudari, da tista, brez okusa. Rad prebira Deso Muck, prebral je vse njene knjige, razen zadnje, ki jo še namerava, v kinu, kamor tudi pogosto zahaja, pa si po navadi ogleda komedijo ali grozljivko. Je strasten navijač NK Maribora (po Ćiru Blaževiču lahko tukaj izpodbijava tezo, da je gej – Ćiro pravi, da so moški, ki jih ne zanima nogomet, geji). Na svetovnem glasbenem nebu za njega najsvetleje sijeta zvezdi Modonne in Luciana Pavarottija, kar se pa slovenskega prostora tiče, občuduje Ota Pesnerja in Nušo Derendo, s katero se nebi branil nastopiti tudi v duetu. V enem stavku se opiše kot delaven, profesionalen in discipliniran, tudi življenjski moto je blizu temu: »Nikoli ne zaspi na lovorikah.« Kot svoj največji življenjski uspeh šteje 6 letno profesionalno glasbeno kariero in posledično izdajo treh albumov (njegov drugi - Poleti lastovka - je dosegel srebrno naklado, 2500 izvodov, v treh tednih).

Po grobem profiliranju smo za trenutek sedli v šolske klopi, ki jih Damjan že dolgo ne greje več. Priznava, »kot večini glasbenikov, mi šola ne leži najbolj«, če pa bi se že moral odločiti, bi se uvrstil med družboslovne tipe. Zaupa nama tudi, da je imel v srednji šoli popravni izpit iz matematike (uspešno opravil), a kljub temu brez zadržkov odgovori na matematični »uganki«, vredno prisluhniti:

Prve glasbene korake je naredil pri ranih 16 letih, ko sta mu starša za rojstni dan poklonila snemanje pesmi v studiu. Verjetno največja prelomnica pa je bilo tekmovanje – karaoke Živilko poje, organizirano s strani njegove šole, na katerem je požel tako dolg in bučen aplavz, da je moral trikrat na oder. Takrat je dokončno vedel, da je to to, kar želi v življenju početi. Potrditev najde tudi v religiji, saj verjame, da ga je bog poslal na zemljo, da postane glasbenik. Vera se mu zdi zelo pomemben del življenja, opravljene ima tudi vse zakramente.

Njegova glasbena izobrazba je omejena na 6 let igranja sintisajzerja v glasbeni Matici. V preteklosti je veliko sodeloval s Sašo Lendero, prav ona je avtorica skladbe »Srečen ker sem moški«, pri albumu, ki bo izšel čez dober mesec, pa sta mu pomagala zakonca Platin in različni ustvarjalci na Hrvaškem. Na nagradno vprašanje, ki bi ga rešilo marsikatere tegobe: »Poznaš The Killerse?« je, žal, odgovoril nikalno. V prostem času posluša od klasike do Saške Lendero, včasih pa mu zapaše tudi Siddharta, katere besedila se mu včasih ne zdijo jasna. Kot pravi sam, so ta zelo pomemben del vsake skladbe in se mu zdijo »rak-rana« slovenske glasbene scene. Če besedilo napiše sam, navdih za to črpa iz vsakdanjega življenja. Opiše: »Zelo rad grem v trgovino, naravo…mislim, vsaka pesem ima neko življenjsko zgodbo. Ko pišem neko temperamentno skladbo, me spreletavajo čisto drugi občutki, kot pa ko pišem kakšno balado…«. Zanimalo naju je tudi, kako Damjan shaja z oboževalci. »Velikokrat me kdo ustavi na ulici, to so res iskreni ljudje in zavedam se, da jim jaz z lepim nasmehom ali besedo lahko naredim, polepšam dan.«

Ustavili smo se pri njegovem največjem hitu do sedaj – Srečen ker sem moški. Ali je bil to odgovor na očitke medijev in javnosti, da je gej, ga vprašava, on pa odgovori, da pesem ni bila mišljena v tej smeri. Ljudi zanimajo trači, rumeni tisk, on pa je in še vedno igra na to karto. Prizna, da se nalašč dolgo ni izjasnil o svoji spolni usmerjenosti, saj je tako dobil veliko medijske pozornosti: »Mi glasbeniki smo kot galeje, ki plujejo po morju in moramo najti simbiozo z mediji.« Pobarava ga, če je glasba njegov edini kruh in če lahko od nje preživi. Potrditev je nedvomljiva, saj si je pri 22 letih kupil 4-sobno stanovanje in ga v celoti opremil v enem dopoldnevu. Pogovor je nanesel tudi na njegov novi album. Na njega je zelo ponosen, saj je zagotovo njegov najboljši album do sedaj. Postavi celo trditev, da katerikoli profesionalec ne bi mogel s prstom pokazati na posamezno pesem, ki bi bila slabša od drugih. Izpostavi najljubši pesmi na prihajajočem albumu: Eden in edini, ki govori o glasbeniku, ki se bori za svoj obstoj in vsakodnevni kruh in pesem Zaboli, ki jo opiše: »To je pesem, v kateri se lahko vsak najde. Lahko si z neko punco, ko pa vidiš svojo bivšo, ki jo imaš še vedno rad, pa te zaboli in nič ne moreš.«

Maribor se zadnje čase zdi kot valilnica mladih glasbenikov, Domen Kumer, Sebastjan, Teja Haver, on, Peter Januš, zato ga vprašava, kaj si misli o prej naštetih imenih. Nekako se ne izjasni, pravi, da sicer vsi delajo dobro. Posebej naju je zanimalo, kaj misli o Teji: »Je zelo seksi, lušna…eee…zaveda se, da ni dost da znaš pet, v Sloveniji pa se mi zdi, da za neko prepoznvnost tudi ni treba, da znaš pet.« Beseda nanese tudi na Vilija Resnika (tudi z njim bi neizmerno rada naredila profil). Kljub temu, da izvajata podobno glasbo sta si na videz popolnoma različna. Damjan prizna, da njemu še ne raste tako gost ljubavni tepih kot Viliju (obenem pa se nekoliko pošali še iz M-ove brade). Spregovoril je tudi o sporu z atomsko Špelo Grošelj, ki se je vnel na lanskih Trenjih in zaukazal nama je, da to morava objavit:

Pohvali se, da je imel v preteklosti veliko punc, še danes pa prejema na svoj elektronski naslov veliko nespodobnih povabil, ki jih ne namerava izkoristiti. Majo ljubi in ji je zvest. Navkljub svojim rosnim 22 letom je prepričan, da je Maja tista, ki ga dopolnjuje v vseh pogledih. V vseh svojih prejšnjih razmerjih ni našel punce, ki bi mu dala dovolj prostora: »Nobena se ni hotela zadovoljiti s tem, da je na drugem mestu, da je le punca Damjana Murka.« Maja mu je karakterno zelo podobna in mu nudi potreben prostor, ko ga potrebuje. Damjana na splošno najbolj privlačijo dame in se mu ne zdi nič narobe, če se punca naliči in uredi že samo za to, da gre v trgovino. V svetu Hollywooda bi najraje dal Angelini Jolie.

 

O traču se nismo veliko pogovarjali, saj nisva redna bralca Nove, le Demi včasih prelista, ampak le prelista, Lady. Vseeno pa nama ni ušlo, da je pel na fantovščini Jurija Zrneca. Zanimalo naju je vse: »Rado Mulej me je poklical 2 dni pred Jurijevo fantovščino, čeprav na tako kratek rok ne sprejemam povabil, sem za Jurija naredil izjemo. Bil sem v bistvu presenečenje. Potem, ko sem zapel eno pesem, me je Jurij nagnal z odra, z besedami, da Murko pač ne bo delal na njegovi fantovščini. Za to sem dobil 800€.« Tudi midva bi pela za ta denar. Na fantovščini je bila vsa smetana, od Lada Bizovičarja do Sebeja Kavace (ali je morda to tisti Sebastian Cavvazza) Jurij pa je na odru odigral celo del predstave 5moških.com. Pove, da o sporu med njim in Jurijem ne ve nič, Jurij naj bi nekoč za neko radijsko postajo dejal, da v svoje skeče vključuje le ljudi, katerih delo ceni. Za konec vsakega intervjuja si Zrnec vedno zaželi katero izmed Damjanovih pesmi, kar se Damjanu ne zdi nič drugega kot dobra reklama.

Zanimalo naju je tudi, zakaj je pred praznim bežigrajskim stadionom, brez spremljave poskušal zapeti slovensko himno. Prva reakcija je: »Ja kaj, ni bilo v redu?« Potem pa pojasni, da je to bil le del njegovega dvournega intervjuja z enim od slovenskih mobilnih operaterjev in da je to bila njihova ideja.

Na koncu pogovora smo zaplavali še v politične vode. Damjan politike ne spremlja in tudi nima favorita na prihajajočih predsedniških volitvah. Zelo pozitivno pa naju je presenetil, ko se ni pustil izzvati s provokacijami, glede raznih etničnih skupin, začenši z romskim vprašanjem: »Kaj bi ti naredil z Romi? Bi zadevo rešil, tako kot Jelinčič in Peče in bi jih preprosto izgnal ..« Še več, izkazal se je kot zelo odprta oseba, glede romskega vprašanja pa nama je povedal tole: »Poznam Rome, ki so dobri, pošteni ljudje in se z njimi zelo dobro razumem. Ampak tudi te Rome je včasih sram biti Rom, zaradi peščice Romov, ki mečejo slabo luč na celotno romsko populacijo v Mariboru.« Ne bi se mogla bolj strinjati.

Nadaljevali smo še z enim provokativnim »katerega od naštetih nikoli ne bi imel za soseda?« (možnosti so bile: črnec, musliman, Američan, nogometaš NK Maribora, Azijec, Hrvat, Rom, Albanec) Na prvo mesto, kot bi to storila tudi midva, postavi Američana, na druga pa presenetljivo – muslimana. Pojasni, da to zato, ker bi ga motila njegova glasna vsakourna molitev. Od preostalih se ne more izjasnit, saj ga drugačna barva kože ne moti, pa tudi proti Hrvatom nima nič. Ves navdušen pa pove, da če bi bil njegov sosed nogometaš NK Maribora, bi ga vsako nedeljo povabil na kosilo.

Tudi pri zadnji provokaciji se odreže več kot dobro. Izmislila sva si aktualen dogodek: da Hrvati grozijo z vojno, če jim ne damo dela ozemlja. Iskreno prizna, da zadnje čase ni veliko prebiral časopisa in da s tem dogodkom ni seznanjen (in sva takoj midva izpadla kretena), da se mu pa zdi nesprejemljivo, da »lahko ljudje takega kova, kot so politiki, izobraženi, pametni lahko sploh pridejo na besedo – vojska. O tem se ne bi smelo govoriti, kaj šele, da bi bila takšna beseda v mislih!« Ostro obsoja tudi vojno v Iraku in politiko Georga Busha.

 

Za konec sva ga še poprosila če bi zapel kaj s prihajajočega albuma, žal to odkloni, kot zadnje sporočilo bralcem bloga pa pove sledeče:

Sledi še skupinska fotografija, Damjan se nama zahvali in že hiti na nov sestanek, ki se je začel že pred pol ure.

Ko po njegovem odhodu še nekoliko posediva, sva si edina – Damjan naju je res pozitivno presenetil. Je odprt, komunikativen fant, ki ima sicer drugačne poglede na svet kot midva, a so ti daleč od zgrešenih in se nekako dopolnjujejo v logično celoto. Seveda pa si Damjan tu pa tam , včasih menda tudi namerno, dovoli kak škandal.

Med pogovorom je podal zanimivo misel: »Za Slovenijo je en Damjan Murko čisto zadosti.«