Danes je bil res zanimiv dan, čeprav nič ni kazalo na to. S sestro in kolegoma iz tehniške stroke – arhitektoma, Bozgejem in Jordanom sem bil dogovorjen za kosilo v Mirju. Ob enih smo fantje naročili vsak svojo pico, sestra solato, in zabava se je začela. Ker so bile vse pice slastne že na pogled, sta se ‘mala Plečnika’ domislila odlične zamisli: razdelimo vsak svojo pico na tretjine in si jih podelimo tako, da vsak dobi kos različne pice. Kraška, morska in lovska. Vse ostale besede so odveč.

Čeprav bi se po tako obilnem in dobrem kosilu prilegel počitek, časa za le tega ni bilo, saj sem kmalu zatem s kolego Urbanom že hitel na vaje iz biokemije. Vaje ne bi bile omembe vredne, če ni bi na glavnem pultu kraljevala ta steklenica pufra:

Očitno so se vodilni na SDS odločili, da bodo pustili svoj pečat tudi na kemijskem področju in začeli tam, kjer se najbolj vidi – na imenih. Prvi žrtev je bil zgoraj slikan pufer, prej verjetno kak skromen sulfidni pufer, zdaj nosi ime SDS. Malo me je zmotil le odstotek na koncu steklenice, dokaj skromnih – 10%, a ko sem bolje pogledal, sem takoj spoznal lastno napako. Ne 10%, ampak 10x!! Da, 10x SDS!! Najmočnejši! Mogoče je bila to mišljena celo 10ka, kakorkoli, nekaj dobrega …:)

V večernih urah sem se odpravil tekat. Za lokacijo pol ure fartleka sem izbral Tivoli. Po kakšnih 15 minutah ne prehitrega tempa mimo mene švigne gorski tekač – to sem ugotovil kasneje, in v polšprintu se poženem za njim. Tempo je bil (pre)hiter, na začetku sem sicer še nekako shajal, ampak kar hitro dobil lepo količino kisline v noge. Fant se je gnal in gnal, po moje tudi nekoliko namerno. Prav sovražit sem ga začel, ko je v vsak klanec še dodatno pospešil… Tako sem se po kakšnih 4 pesmih (torej ne več kot 15 minut) z mojega MP3- ja fsedo dol. Niti Korni in njihov Word up niso pomagali.