Kraj: Stadion z umetno travo za Ljudskim vrtom

Čas: 16.00 (tema, zato pod vključenimi reflektorji)

Vreme: rahel sneg (idilično božično vzdušje)

Teren: raven in navkljub snegu, ne preveč moker

Zgoraj navedeni pogoji za igro so sicer zelo dobri, ampak treba je poudariti, da smo fantje iz Nogometno-atletskega kluba Poljane vajeni na polbetonsko-poltravnato zaplato, kjer se žoga odbije v vse smeri, razen tja kamor pričakuješ. Zato smo se morali najprej privadit na pravilno odbijanje žoge. Ker je umetna trava počasnejša od naravne, ni tako do izraza prišla naša hitrost. Tudi ‘gužva’ na igrišču (7+1) nam je povročala nekaj težav … vem, sami izgovori … tako, da smo tekmo izgubili in to s čisto malo več kot 3:2.

Klik za nadaljevanje »

Že dva tedna nimam miru. Utripa mi leva veka. Pravijo, da je to znak utrujenosti, pa ni nič boljše tudi po 12-urnem spanju. Ko odprem oči, mi takoj malo potrza. Pravijo, da je to znak napetosti, pa ni nič boljše niti, ko sem pijan. Mogoče kakšni predlogi, preden si dokončno odrežem tole trzajočo nadlogo?

Res je. Še sam nisem mogel verjeti, ko me je njen meneđer zavrnil. Moj ponos je bil ranjen. Kaj človek ne prepozna skoraj tako dobro obiskane spletne strani, kot je Jonasov blog?! No, pa da opišem celo zgodbo.

Torej, prejšnji teden sem v Ljubljani naletel na Tejo Haver a.k.a. Tejo Hevir - vsaj tako se je predstavljala še v srednješolskih letih, ko sva se spoznala. Ne morem ravno reči, da sva neka super frenda, v bistvu je glavna vez najinega poznanstva njen bratranec, moj dober prijatelj Nejc. Kakorkoli že, s Tejo sva izmenjala par stavkov in med drugim sem predlagal, da bi bila naslednja profiliranka demijeve luknje. Strinjala se je. Za tiste, ki morda ne veste – Teja je vzhajajoča zvezda - pevka, kolikor spremljam njeno kariero je bil njen nesporen vrhunec lanski nastop na EMI.

Teji sem čez par dni poslal mejl, da bi se dogovorila za fiksen kraj in čas, namesto tega pa sem dobil nazaj telefonsko številko in i-mejl naslov njenega meneđerja, češ za intervju se moraš dogovorit  z njim. Pa sem tudi njemu poslal en tak lep, izčrpen mejl, v njem predstavil najino stran, povedal, da Tejo poznam že od prej … nazaj pa dobil tole (dobesedno prekopirano): 

Martin zdravo!

najprej hvala,za vase povprasevanje vendar me zaenkrat vase

povprasevanje ne zanima!

Hvala za razumevanje.

Drago Milankovič

manager 

To elektronsko sporočilo me je kljub neugodni vsebini dodobra nasmejalo. Takoj sem kontaktiral še soavtorja strani in tudi njega je Dragova slovnica spravila v smeh. Povedat moram tudi to, da me je Jernej že vnaprej posvaril na tak razplet, ampak sam temu nisem verjel. Sicer je bilo res nekoliko čudno, da se moram za “en čaj” pogovarjat preko njenega meneđerja. Situacija je v bistvu smešna, saj sva z Jernejem imela nekaj pomislekov, če bi Tejo sploh profilirala. Nekako se po Damjanu Murku Teja ni zdela korak naprej. Je, kot Damjan, mlada pevka z Maribora, za nameček pa še veliko manj prepoznavna od štajerskega slavčka, tako da sem resnično mislil, da sva midva tista, ki bova Teji naredila nekaj reklame. Očitno je Drago mislil drugače.

Nov profil je tako spet prestavljen za nedoločen čas, dokler ne najdeva naslednjega profiliranca (ali pa bo Drago spoznal napako in naju kontaktiral), za katerega bi najraje videla, da bi bil iz političnih voda, ki so zadnje čase zelo razburkane (pa naj kdo reče da nisem poet).

Res je, odvzeli so mi vozniško dovoljenje. A kategorijo. Pa to niso bili policisti¹, odvzela mi ga je kar referentka na okencu UE Maribor.

Pred dnevi sem si staro vozniško (v mislih imam tisti rozast papir v foliji) opral. Enostavno pozabil sem ga v hlačah trenirke, mama pa jih je vrgla v pranje. Na sliki nisem bil več prepoznaven, tudi pisava ni bila ravno jasna, vse skupaj je bil nekakšen sluzast zmazek.

Na srečo pa mi staro dovoljenje 27. novembra poteče, za 21. rojstni dan preneham obstajati kot voznik začetnik, od takrat dalje bom že stara sablja, tako sem muhnil dve mahi na en muh in šel po novo. Uradne ure so bile do 15. ure. Prvič sem se tam prikazal pol ure pred koncem. Brez denarja. Mahnil sem jo dve ulici naprej po nekaj keša. Pa spet nazaj. Takoj sem prišel na vrsto, povedal kaj želim, ni problema. Izročim fotografijo, staro vozniško….

Referentka: “Tale vozniška pa je cela mokra…!”

Jaz: “Ja….vem….imam srečo, da mi ravno poteče, opral sem jo ravno….eeee…včeraj.” Ker se je nasmehnila, sem predvideval, da bo šlo vse po načrtih. Super, tole bom rešil.

Nalimala je fotko, izpolnila formularje, podpišem se. Tiskalnik kruli, vse je tip top super zakon. Pa me nenadoma vpraša: “Kaj vi ste delali tudi A kategorijo..?” “Aaaa, ja…?…saj menda piše tak…?” ji odgovorim, zavedajoč se, da niti približno ne znam upravljati motornega kolesa. Vpraša me še enkrat, tokrat odgovorim pritrdilno nekoliko odločneje. Pa me babnca zija, vstane, ter odkoraka v neko drugo sobo. Od tam privleče kartoteko, nekaj štofiri, potem pa ugotovi, da A kategorije seveda nimam. Poskušam se opravičit, sem pač zamenjal A z H (kolesa z motorjem al karkoli že).

Potem se začnem zavedati, da bi ob nekoliko bolj samozavestnem nastopu lahko dobil A kategorijo do leta 2066. Na starem vozniškem je namreč bila napaka, pisalo je, da imam izpit A kategorije, pa ne samo do 50 km/h. Celotno vozniško dovoljenje! Ženščina mi je potem seveda vse skupaj skenslala.

Pa tako sem si želel motornega kolesa, še vozniškega dovoljenja mi ne bi bilo potrebno opravljati, samo odpeljal bi se

1. ja babi, tako danes pravimo miličnikom [↩]

Seveda izzivalec pogori. To so na svoji koži skusili tudi fantje z OŠ Bratov Polančič, ki so eksterce pisali daljnega leta 2000. Večina teh ima za sabo več let nogometnih treningov, par jih je aktivnih še zdaj. Njihov vodja Urban Čerpes, se rad pohvali, da je ta ekipa premagala rezerviste NK Maribora in da pač ne bodo imeli večjih težav z nami.

Pred mescem dni smo se udarili prvič. Na njihovem terenu – betonsko igrišče pred Polančiči, tam smo bili dvakrat premagani z 10:8, čeprav smo obakrat po polčasu vodili. Sledila je tekma na našem terenu. Mali goli, travnata podlaga, hiter nasprotnik ≡ 8:1 za nas. Res smo jih krepko razbili. Sledi poročilo, ki ga je na mojo prošnjo napisal Dejan Korotaj, bodoči uni. dipl. športni pedagog .. malo sveže krvi ne škodi, pa poglejmo kako misli Dejko.

Klik za nadaljevanje »

Včeraj zjutraj (7.11. ob 7.00) me je na trackerjih presenetil špil, nadaljevanje znamenitega Call of Duty, tokrat četrti del.

Klik za nadaljevanje »

Včeraj sem zbolel. Najprej sem se zjutraj zbudil z bolečim grlom, potem pa sem se tekom dneva počutil vedno slabše, na koncu me je začela boleti še glava. Dan se je končal že ob 22. v postelji z dvema tabletama v želodcu.

Seveda sem to slabo počutje izkoristil danes in prešprical predavanja. Pridobljeni čas sem izkoristil za spanje, na primer, da gre to dopoldne za kompenzacijo vikenda, ko sem ostal v soboto zunaj skoraj do jutra itd…

Ponavadi ne sanjam. Pravijo, da vsak sanja, le da se nekateri tega ne spomnimo. Jaz sem eden izmed tistih, ki se svojih sanj spomni le enkrat na nekaj mesecev. Tudi če sanjam, to pozabim takoj, ko se prebudim. Dopoldan sem sanjal najmanj 4x, vsaj toliko različnih zgodb se spomnim (razen če se to šteje za enkrat?)!!! In čisto vsi motivi so bili žalostni? Spooky.

Tri zgodbe so bile nekakšno lovljenje ženske, ki mi je očitno veliko pomenila, pa je sploh nikoli še nisem videl, bila je kar neka ženska iz sanj. Temu delu v bistvu nisem posvečal preveč pozornosti, bolj me je fasciniral ta del: vrnil sem se v preteklost in videl čisto vse družinske člane, še teto in strica, seveda mlajše kot so sedaj. Nepremično so sedeli za mizo, brez kakršnihkoli čustev.

A ni ironično, da se ogromno stvari iz preteklosti ne spomnim, da imam delčke preteklosti izbrisane iz spomina, potem pa sanjam nekaj podobnega? Nekdo se norčuje iz mene.

Obstajajo tudi različne razlage sanj, nekateri pravijo, da sanjaš tisto, kar si želiš, da bi se zgodilo, spet drugi menijo, da ali sanjaš nakaj nasprotnega, kar bi se lahko zgodilo, ali pa se tega bojiš, meni najljubša razlaga pa bi bila, da bi se kot Ashton v filmu Učinek metulja lahko vrnil v preteklost in jo tudi spreminjal

Nekateri ljudje so gumpci, tako si je M na primer kupil karto za tekmo Olimpija - Olympiakos, pa je danes ni mogel iti gledat, raje je igral monopoli. Menda je tam zmagal. Upam vsaj.

Klik za nadaljevanje »