Nekateri ljudje so gumpci, tako si je M na primer kupil karto za tekmo Olimpija - Olympiakos, pa je danes ni mogel iti gledat, raje je igral monopoli. Menda je tam zmagal. Upam vsaj.

No, izkoristil sem ponujeno priložnost in se z Urbanom in Jerotom odpeljal na mojo prvo nenogometno tekmo. Da igramo proti Olympiakosu, sem izvedel komaj zvečer, na dan pred tekmo, nisem poznal igralcev, niti Olimpijinih, kaj šele nasprotne ekipe. Vedel sem, da igra za naše Milič, to je pa tudi vse.

Urban me je okoli 18. ure pobral pred hišo, z njegovim bratom smo najprej nategnili Jerota, da ga že čakamo pred hišo (zato je on 15 minut stal na mrazu), potem pa smo v sproščenem vzdušju nadaljevali pot proti Ljubljani. V Jerotovem stanovanju smo poiskali karte in odpešačili proti Tivoliju.

Naši so razturili, zdi se mi, kot popolnemu nepoznavalcu košarke, da so čisto vsi igrali super, v napadu so imeli domiselne rešitve, v obrambi so igrali solidno…navdušil me je prav Milič, z igro, pa tudi provociranjem nasprotnikov, eden od ameriških igralcev, ki so jih pred dnevi kurcali, je ukradel kar nekaj žog…menda se kliče Taylor. Celo palček, katerega ime sem pozabil, je z dvema zadetima trojkama navdušil, te so bile mimogrede velik problem, saj so naši zgrešili nekih prvih 12 metov za 3 točke.

Vzdušje je bilo bombastično, navijanje super, še jaz, kot košarkarski nenavdušenec, sem kričal, mahal in to. Mogoče mi bo zdaj košarka postala bolj zanimiva.