Moja mama ve vse. Že nekaj let mi govori, da sem zasvojen. Da sem odvisnik. Moja droga? Včasih sem presedel cele popoldneve pred TVjem, prvih nekaj razredov osnovne šole sem pogledal čisto vse risanke, ki so se odvijale popoldan na satelitskih programih Super RTL ipd. Nekega dne je vse skupaj šlo v kurac, crknilo je, tako sem pač nehal¹.

V šestem razredu sem dobil svoj prvi osebni računalnik. Imel sem birmo in čisto vsi na vasi so pokasirali moped, APN 6S Alpino so bili takrat, dr. mama pa je ocenila, da je to prenevarno² in botru priporočila računalnik. Pentium II, 350 MHz, 16x zapisovalec CD plošč, ter takrat najboljši, Voodoo 3 3000, poleg tega pa sem dobil še moj prvi dostop do interneta. Takoj me je zasvojilo. Vse. Nabijal sem špile, surfal in ircal sem³, kasneje, v gimanziji, pa postal tudi glavni razpečevalec piratskega materiala⁴. Še danes večino dneva, ali bolje rečeno noči, preživim za računalniškim ekranom.

Moja zadnja diagnoza je “zasvojenost z elektronskimi igračkami“, kot pravi mama. Da me je napadla potrošniška mrzlica. Imel bi vse, tako že tretjič letos menjujem mobilni telefon. Saj je res, peče me vest. In denar, ki bi ga moral prihraniti za kaj koristnejšega, bo izpuhtel, igračke pa se bom naveličal čez dobre 3 mesece. Ne morem si pomagati.

Po drugi strani se zaženem v ogromno stvari, pa jih ne dokončam ali ne vztrajam dovolj dolgo. Pravi mama. V vsem v začetku pretiravam, potem pa opustim. Kot primer mi vedno navrže: “V srednji šoli si si kupil kopačke, pa si hodil na treninge samo 2 meseca, potem pa nehal!!“.

Zdaj sem začel po dolgih letih brati. V gimnaziji sem se polenil, pred tem sem res ogromno bral, v obdobju srednje šole pa nisem niti obveznega branja, kurac, da bi še kaj drugega? Menda sem prebral tri ali štiri Heri Poterje, to je vse. Pred nekaj časa pa sem v trgovini s polnim vozičkom zapeljal mimo police z žepnimi izdajami raznih knjig, pograbil sem Operacija Eichman in jo kupil. In potem še prebral. Ni bila najboljša izbira, čeprav mi je tematika druge vojne in vse kar je s tem povezano zelo zanimiva. Neke vrste dnevnik izraelskega tajnega agenta, ki lovi nacista po Argentini. Sploh ne priporočam. Ampak sem jo prebral. Nekaj dni za tem sem šel mimo knjigarne, in kar tako kupil tri knjige. Digitalna trdnjava sem slišal, da je res hit, pa še dve Grishamovi knjigi, Zadnji porotnik ter Družabnik.

Zdaj sem v dveh dneh prebral Brownovo uspešnico, bral sem do 4. zjutraj, padel sem skozi knjigo. Noro! Človek bi si mislil, da je to dobra stvar, branje širi besedni zaklad, je neka osnova splošne razgledanosti, pa še nekaj ur manj sem preživel za računalnikom. Pa mami spet ni bilo všeč. Očitno se spet preveč zaganjam. Saj bo minilo, mama pa bi res morala vedet.

1. Še vedno sumim fotra, da je enostavno izklopil zadevo [↩]
2. Kasneje sem se res 2x poškodoval pri vožnji z izposojenimi mopedi. Moja mama res vse ve. [↩]
3. Potem, ko so hekerji nabili račun na 200.000 tolarjev, malo manj [↩]
4. Hah, sem že bil na policiji zaradi tega, tako da ni potrebno dodatno ukrepati. Luzerji! [↩]