Ste že kdaj razmišljali tako?

Kitajska je hitro razvijajoča se država. Znano je, da meso ni ravno osnovna dobrina, ki bi bila res nujna za preživetje, saj ni najcenejše. No, standard na kitajskem se se naglo dviga, letna gospodarska rast je tudi 10+%, zato ne čudi, da se je poraba mesa v tej azijski državi v zadnjih 25 letih podvojila. Če hočeš meso, rabiš več živali in za vzrejo teh tudi veliko več žita. Najbrž se pri takšni masi prebivalstva kar pozna.

Kdo je torej poleg raznih suš in slabih letin po svetu kriv za dražji kruh? Prasci

Danes mineva natanko eno leto od obstoja tega bloga. Sicer sem pisal že kakšno leto pred tem, vendar tisti blog ni bil dosegljiv širši javnosti, brali so ga le nekateri prijatelji.

Februarja lani pa sem se odločil registrirati domeno, ter jo spraviti v javnost. Nekaj za tem sem blog vnesel v razne agregate, obisk pa se je od takrat kar precej povečal…meriti sem ga sicer začel komaj sredi marca lani. Spodaj sta dva printscreena iz Google Analytics, aplikacije za merjenje vse mogoče statistike na strani.

30. marca 2007, torej nekaj več kot mesec dni po vzpostavitvi bloga, se mi je pridružil še M. Svež veter je še pomagal, da je blog postal še bolj bran. Skupaj sva uspela objaviti dva profila, napisanih pa je bilo še nekaj drugih člankov, ki so pritegnili pozornost (v bistvu do zdaj skupaj že 159 ).

Veselim se nadaljnega sodelovanja! Vse najboljše!

Za razliko od gospoda »jaz špilam igrce ko nor, potem se zgovarjam na glasbeno in šolo, in svojemu prijatlu še zdaj nisem zapeko Settlersov, da bi tud on lahko malo igral, povrh vsega pa še nič pametnega na blog ne napišem«, imam jaz veliko časa No vsaj včeraj sem ga mel – ampak sva ga s sestro povozla in pogledala skoraj celo sezono dr Housa.

Višek dneva pa je gotovo bil nenapovedan obisk rahlo pijanega, ampak veselega in zelo dobro razpoloženega Urbana F. in njegovega prijatelja – polbrata, Žigeja. S sestro sva se, nič hudega sluteč, že preoblekla v piđame in legla k počitku, ko začne nekdo silovito razbijat po vratih - ura je bila že čez enajsto. Kot rečeno, na drugi strani vrat so bili nasmejani Urban, Žiga in njun, verjetno takrat najboljši prijatelj, Chivas. Dodobra smo se nasmejali. Urban je imel s sabo tudi svojega digitalca, tako da smo se malo še poslikali.

Žal zaradi močnega fleša na tej sliki niso dobro vidne prefinjene brčice Urbana F., ampak lahko potrdim, da so take kot bi jih rad imel sam in lepo zaokrožijo njegovo podobo »killerja«. Povrh vsega pa brčice lepo pašejo tudi njegovima drugima alteregoma – gastarbajterju in kriminalcu – katerega predstavlja, je odvisno od spuščenosti njegove kape, ta večer je bil gastarbajter. Fino je blo, dobro smo se nasmejali, sem pa vseeno danes sanjal neke grde, grde sanje… Moram Karin poklicat, da mi pove kaj to pomeni …

….hunter je že pri 36, kmalu dobim mounta….dogaja se
Saj ne, saj je tudi to razlog. So pa še izpiti, vaje, ure solfeggia, čela, orkester…res se dogaja, tako da….dopust vzamem.

Menda sem že omenil, da sem po 7 letih spet začel igrati čelo. Lansko poletje me je nenadoma prijelo, sestra se je pozanimala pri svojem profesorju violine in…voila, ušunjali so me v 7. razred nižje glasbene šole, z namenom, da me pripravijo na sprejemne izpite (ki so mimogrede čez en mesec in dva dni).

Meseci tečejo, meni gre vedno bolje, profesorica pa me šokira z dejstvom, da bom moral nastopiti. In to pred publiko Nekaj dni pred d dnevom sploh še nisem znal skladbe na pamet, naučil sem se jo seveda čez noč, na “generalki” je bilo še vse OK, nekaj minut preden sem stopil na oder pa….potenje, tresenje…tremaaaaa.

Ko stopim na oder in se priklonim, mi skoraj uide smeh, ljudem mora biti noro hecno, da med vsemi 14-letniki nastopi še en obritoglavi, kao odrasli moški.

Začnem, odigram nekaj taktov. V bistvu se kaj malo skladbe spomnim, najbrž je bila trema prevelika. Vem, da sem storil dve manjši napaki, ki pa nista bili slišni tistim, ki skladbe ne bi poznali.

Profesorica je rekla, da sem jo “100% presenetil”¹, sestrin zdaj že nekdanji, profesor violine in moj zdajšnji mentor pri godalnem orkestru pa je rekel, da se vidi, da mi gre vedno bolj in da bom prihodnje leto že čisto tapravi.

Da boste vedeli kaj sem igral (seveda ne tako dobro, ampak boljše ): Bachov Courante

1. podcenjevanje, ha? [↩]

Pisal sem o tem, da so nam sunili kar lepo vsoto denarja. Po začetnem šoku smo uspeli ukrepati in zgodilo se je takole…

Odkrito je bilo, da je denar bil nakazan na Norveško. Po tem, ko je oče oddal prijavo o izginotju denarja, nas je Abanka brez kakršnekoli podlage obtožila, da smo odgovorni za to, da je denar izginil in ga bomo dobili nazaj samo v primeru, če se bo trenutni lastnik denarja s tem strinjal. WTF?! Prepričan sem, da je naše hišno omrežje veliko bolje varovano kot povprečno slovensko omrežje, ali lahko potem polovički Slovenije ukrademo denar, pa bodo sami krivi za to?

Izkazalo se je, da bil denar nakazan kar neki X osebi, baje naj nebi imela povezave s človekom, ki je nakazilo opravil, ali pa se je usral v hlače, ker je bil prepričan, da ga ne bodo našli. Seveda se je strinjal s tem, da denar vrne. Dobili smo skoraj vse, nekih 150€ si je vzela norveška banka za stroške. Kar precej draga zadeva, tole nakazovanje denarja v tujino…

Zakaj in kako je na prvem mestu do nakazila sploh prišlo, se še raziskuje. Ata je bil z direktorico Abanke jasen, želi imeti povrnjen ves denar, pokrite pa tudi stroške preklicovanja certifikatov, digitalnih podpisov, potrdil itd… Na odgovor pravne službe še čakamo, menda imajo 8 dni časa.

Pri prejšnjem vpisu se je med komentatorje vpisala tudi mag, ki pravi, da je za podobne reči že slišala:

V prvem primeru niso dobili ničesar nazaj, ker so prepozno opazili. Je pa primer na sodišču, vendar so jim dali vedeti, da denarja ne bodo več videli. V drugem primeru je imela pa oseba srečo in je dovolj hitro (nekaj ur po opravljeni transakciji) opazila, da denarja ni in je dobila ves denar nazaj. Prvi primer se je zgodil kakšne 4-5 mesecov nazaj, drugi pa kakšna 2.

Nope, Abanka je no go.

S piscem tega bloga sva se v petek 1. februarja v večernih urah dobila pred najino bivšo šolo – DGM in se odpravila v bližnji MC, oziroma po domače – Pekarno. Tam je ta večer nastopal najin bivši sošolec, redni član sobotnih nogometov - pri katerih ga v obrambi odlikujeta predvsem nepopustljivost in agresivnost, v napadu pa odlična tehnika in hitrost – če ni preveč mokro; bivši član našega razrednega benda NLP (Neodvisne Liste za Pank), povrh vsega pa še odličen matematik – Vid Smolič a.k.a. Videk. Kot bobnar je nastopil v bendu z ne preveč posrečenim imenom – Bluzi rock¹.

Klik za nadaljevanje »

1. igra še v enem bendu [↩]