Menda sem že omenil, da sem po 7 letih spet začel igrati čelo. Lansko poletje me je nenadoma prijelo, sestra se je pozanimala pri svojem profesorju violine in…voila, ušunjali so me v 7. razred nižje glasbene šole, z namenom, da me pripravijo na sprejemne izpite (ki so mimogrede čez en mesec in dva dni).

Meseci tečejo, meni gre vedno bolje, profesorica pa me šokira z dejstvom, da bom moral nastopiti. In to pred publiko Nekaj dni pred d dnevom sploh še nisem znal skladbe na pamet, naučil sem se jo seveda čez noč, na “generalki” je bilo še vse OK, nekaj minut preden sem stopil na oder pa….potenje, tresenje…tremaaaaa.

Ko stopim na oder in se priklonim, mi skoraj uide smeh, ljudem mora biti noro hecno, da med vsemi 14-letniki nastopi še en obritoglavi, kao odrasli moški.

Začnem, odigram nekaj taktov. V bistvu se kaj malo skladbe spomnim, najbrž je bila trema prevelika. Vem, da sem storil dve manjši napaki, ki pa nista bili slišni tistim, ki skladbe ne bi poznali.

Profesorica je rekla, da sem jo “100% presenetil”¹, sestrin zdaj že nekdanji, profesor violine in moj zdajšnji mentor pri godalnem orkestru pa je rekel, da se vidi, da mi gre vedno bolj in da bom prihodnje leto že čisto tapravi.

Da boste vedeli kaj sem igral (seveda ne tako dobro, ampak boljše ): Bachov Courante

1. podcenjevanje, ha? [↩]