Prejšnjo soboto se je v Slovenski Bistrici odvilo dvoransko državno prvenstvo v mnogobojih. Ker sam že kakšne tri mesece več ne ”cepam” na sobotnih distancah, me je presenetil trenerjev vpoklic v člansko ekipo za to tekmo. Ko pa sem videl štartno listo za to dokaj prestižno tekmovanje, sem bil zgrožen! Na štartni listi je bilo prijavljenih osem atletov iz PMB (Poljane Maribor) in eden iz ASB (Almont Slovenska Bistrica). Z imeni raje ne bi operiral, o tekmovalcih lahko povem le to, da sta bila na startu dva aktivna atleta, ASB-jev atlet pri PMB-ju opravlja delo trenerja, za nameček pa je bila polovica tekmovalcev za 10 kilogramov pretežkih. Tudi starostna struktura je bila pestra – od 17 do 28 let, tako bi lahko to tekmovanje poimenovali tudi ”Spopad generacij”.

Prvi dan smo se fantje pomerili v teku na 60-metrov, skoku v višino, metu krogle in ‘’skoku” ob palici. Šestdesetka nam ni povzročala prevelikih preglavic, večina nas je prav na tej disciplini osvojila največ točk. Smešno se je začelo takoj zatem na višini in vrhunec doseglo na palici. Vsi razen enega, smo palico držali prvič v roki, tako da je bil vsem primarni cilj, preskočit začetno višino. Lažje reči, kot narediti - vsaj za dva od tekmovalcev in nič kaj ponosno moram pristavit, da sem bil jaz eden izmed njiju. No, če ne druga smo se dobro nasmejali … tudi sodniki ob mojem drugem poskusu niso več mogli zadrževat smeha - tretjič raje nisem poskusil… Je pa bilo potem, navkljub boleči pokostnici in popraskani roki, zanimivo opazovat preostale kamikaze. Preprosto moram izpostavit dva največja heroja - Matjaža in Žigo. Slog slednjega je bil res posrečen: ko je palico zapičil, se je še kakšen meter dvignil, potem pa v sedečem položaju dobesedno odletel čez letvico. Matjaž na drugi strani, pa je navzoče vsak skok navdušil z drugačno tehniko – tako smo videli škarice, polpremet, stranski met, enkrat mu delno uspelo tudi Žigovo sedeče letenje, potem tehnika kot iz učbenika … parkrat je palico zapičil mimo luknje, a nas takoj hitro poučil, da se mu to drugače ne dogaja. Če bi povzeli – bili smo hrabri.

Drugi dan se je začel, kot se je prvi končal. Spet smo morali pokazat ves svoj pogum, saj je bila prva disciplina na urniku – 60-metrov z ovirami. Kot nekateri morda veste, je višina ovire v članski kategoriji 109 centimetrov – sliši se visoko in res je jebeno visoko (se opravičunem za izraz). Na ogrevanju smo tako videli par že skoraj nesmešnih padcev – eden od atletov je pri svojih 180-centimetrih želel napadat oviro, a hitro spoznal, da to ni pametno; drugi pa je imel zaradi slabega odriva, kar nekaj težav s preskokom te. Ko nas je štarter poklical na mesta, je bila v dvorani popolna tišina, nekaj mlajših nesramnih atletov je izvleklo svoje fotoaparate in se postavilo ob progi vzporedno z zaprekami – češ, za bolj atraktivne fotografije, celo eden od klubskih trenerjev je pred štartom pristavil: ”Kar pogumno na oviro fantje!”  Občinstvo smo na srečo pustili lačno, saj se nihče ni resneje fizično poškodoval, še več, ovire smo v povprečju preskakovali za 15 centimetrov, bomo pa zato psihične rane celili toliko dlje. Do konca tekmovanja smo bili suvereni – daljina in tek na 1000 metrov.

Končen rezultat zmagovalca - jaz sem bil drugi, kljub temu, da sem imel rezultat le v šestih disciplinah - skoraj zanesljivo na Ruskem državnem prvenstvu ne bi prišel med prvih osem – govorim seveda o ženski kategoriji.

Čemu torej tako slaba zasedba na tekmovanju, ki nosi kategorizacijo državnega razreda – torej povsem enako, kot če na prostem zmagaš na 100-metrov? Kot prvo je treba povedat, da je mnogoboj že na splošno manj zastopana disciplina - v atletskih vodah se radi pošalimo: ”Tisti, ki ni v ničemer dober, tekmuje v mnogoboju”. Seveda pa to ne velja za vrhunske mnogobojce ala Roman Šebrle, ki bi se v skoraj vsaki disciplini uvrstil v absolutni finale. Nekateri celo uvrščajo mnogoboj med najnapornejše discipline. Tudi v Sloveniji smo imeli par imen, ki so dosegla zavidanja vrednih rezultatov: izpostavit velja Ranka Leskovaja, Damjana Sitarja in meni najljubšega Uroša Kogala. Nobenega od teh ni bilo na startu v Slovenski Bistrici – prvi je kariero končal, drugi in tretji pa sta imela nemalo težav s poškodbami. Ampak to še vedno ne pojasni, zakaj se ni na startu pojavil kak Gozdni Joža in že na krogli naredil dovolj velike razlike za vseh sedem disciplin. Žalostna resnica je pač takšna, da se vse manj mladih odloča za atletiko. Mladih od 17 let naprej, saj če kdaj zavijete na atletski stadion lahko vidite malo morje osnovnošolcev, ki že na ogrevanju tekmujejo med seboj. Tako da baza je velika, bistvo je, da se le peščica te mase potem odloči, da se bo odpovedala sobotnim izhodom v diskoteko, se bo vsak dan po šoli dve uri na stadionu matrala in razvijala svoje telo v stroj, občasno od napora tudi bruhala – večini se to ne zdi dovolj atraktivno Včasih je bila res muka, ampak iz lastnih izkušenj lahko povem, da je res pravi užitek, ko po sedmih mesecih garanja stopiš na tartan in veš da si dober. Ker pri atletiki je pač tako – več kot treniraš, boljši si, seveda pa svoje pristavita dober trener in talent. Lepota tega športa so tudi nedvoumni rezultati – celo leto garaš za številko in kot pravi moj trener: ”Štoparica oziroma meter pokažeta kako dober si.” Seveda moraš biti tudi človek za kaj takega, saj ni nobene garancije, da se ti bodo meseci, ali celo leta odrekanja obrestovala. Največji osip je tako ravno pri prehodu iz mladinske v člansko kategorijo; rezultatski preskok je največji, zato je potrebnega še več treninga, v katerem pa marsikdo po svojem 20. letu ne vidi smisla. A nekateri vztrajajo, tako bosta dva moja vrstnika iz PMB – Sabina Veit in Sebastjan Jagarinec, letos naskakovala olimpijsko normo v kraljevskih disciplinah – 200 in 400 metrov, kar pa več ni hec.

O kraljici športa bom gotovo še pisal ….