V zadnjem času sem ta kotiček precej zanemaril, nekaj časa sem celo razmišljal, da bi prenehal s pisanjem in zbrisal stran, potem pa sem se spomnil, da sem pred kratkim podaljšal domeno in bi to bili stran vrženi cekini.

Da ponovno nekaj napišem, me je po (pre)dolgem prigovarjanju prepričal M¹. Razlog za njegovo uspešnost je najbrž vztrajnost, ki je posledica tega, da je dečko pač nesposoben, uči se slabo, len je, metla mu ne steče, v kuhinji se ne znajde…ko sem mu ponudil odrešilno bilko, da bi prišel kaj napisat na blog, jo je pred dobrim letom z obema rokama sprejel. Popolnoma ga razumem, zakaj želi stran ohraniti pri življenju.

Da ne izgubim rdeče niti, ki je tokrat niti ni.

Moji comebacki se ponavadi začnejo s “Kaj je novega??!?????“. Tudi tokrat.

Dejansko, postal sem delavec. Motivacije za študij ni, denarja ni, nič ni. Tako je edino pravilno, da če že bolj slabo študiram, ustvarjam kapital. Izbral sem, po mnenju nekaterih, najslabšo opcijo, za tiste druge, ki poznajo mojo gurmansko plat, pa mogoče celo najboljšo. Izbral sem delo hamburgeropeka v McDonaldu.

Po začetnem intervjuju z vodjo restavracije, ki je minil brez zapletov, sem slab teden po tem začel. Po 4 ure na dan za začetek, da se ne prestrašim in uidem, mi je bilo rečeno. Tako sem povsem na začetku spoznaval restavracijo v centru Maribora, kje je kaj, kako je vse skupaj organizirano ipd. Potem sem podpisal kup papirjev, upam da se v njih nisem odrekel mojemu WoW računu ali plači. Takoj za tem pa hop v kuhinjo in kmalu so me naučili delati hamburgerje, pa čizburgerje in double-čize. V dokaj kratkem času sem obvladal prvi toaster, kjer se masovno izdeluje prej omenjene sendviče.

V naslednjih dneh sem napredoval skozi različne delovne postaje, do zdaj sem obdelal celo tri. Druga je bila drugi in tretji toaster. Tukaj se delajo vsi ostali sendviči. Priznam, tukaj sem se zmedel, sendvičev je kar nekaj, potrebno si je zapomniti natančen vrstni red sestavin, ki spadajo v vsakega posebej. Tukaj me je rešil McD sam, saj so se s takšnimi problemi očitno ubadali že drugi. Dobil sem tri A4 liste, kjer je vsak sendvič razdelan do potankosti, takorekoč navodila za sestavo.

Nazadnje sem delal na grilu, to je tista vroča zadeva, kjer se cedi maščoba in se peče meso. Če bi našel papirje, ki sem jih tam dobil, bi vam lahko povedal celo koliko stopinj ima zgornja in koliko spodnja plošča. Priceless.

Povem vam, dogaja se, imamo se fino, ampak kaj več bom prihranil za naslednjič, ko bo M spet zapaničaril.

Za konec le še približen citat sodelavca, ki je diplomiral iz…..nespomnimsečesa….pa vseeno dela z mano: “Ne zdi se mi sramotno burgerje pečt, za mene bi bila večja sramota doma sedet in nič delat!” Namenjeno tistim, ki se bodo tega zavedli in jih bo zapeklo

1. dejstvo je, da me je veliko zvestih bralcev poskušalo prepričati, pa nikomur ni zares uspelo [↩]