Pred približno letom je udarila novica: ”Čeplakova pozitivna na doping kontroli in suspendirana za nedoločen čas”. Bil sem šokiran, pa saj to je nemogoče! Sem velik privrženec atletike in s srcem navijam za slovenske atlete, predvsem sta mi ljuba naša največja asa - Jolanda Čeplak (no, mi je bila) in Matic Osovnikar (sklenil sem, da če dobijo Osovnikarja, atletike ne gledam več), povrh vsega pa se z atletiko aktivno ukvarjam že 11 let, zato me je ta novica toliko bolj prizadela.

Po letu dni pritoževanja in zavlačevanja strokovne ekipe Jolande Čeplak, je pred kakšnim tednom spet udarilo – ”Jolanda Čeplak dobila dve leti suspenza”. Nisem se posebej vznemirjal dokler nisem prebral prispevka Igorja E. Berganta, ki ga je objavil na svojem blogu. Priznani novinar v svojem prispevku brani našo največjo atletsko superzvezdo, kar pa se mi zdi nedopustno.

Da osvežim spomin: 18. junija 2007 so na naključnem testiranju v vzorcu Jolande Čeplak odkrili krvni doping - eritropoetin (EPO). EPO je hormon, ki uravnava produkcijo rdečih krvničk v našem telesu. Rdeče krvničke ali eritrociti po krvi prenašajo kisik - večja količina kisika v krvi pa omogoča boljše delovanje mišic, kot tudi njihovo hitrejše obnavljanje. To je znano že desetletja. Včasih je bila najbolj popularna oblika krvnega dopinga kar transfuzija. Športnik je šel na višinske priprave, kjer se mu je zaradi nižje koncentracije kisika v zraku posledično povečala količina rdečih krvničk v krvi. To kri so mu nato izčrpali in jo shranili do dneva tekme, ko jo je preko transfuzije spet dobil nazaj v telo - posledica: veliko boljši rezultat. To seveda nekateri prakticirajo še danes, je pa postopek zelo nepraktičen in zamuden. Danes se bolj ”kul” atleti raje pikajo s sintetičnim eritropoetinom (in bogve s čim vse). Na njihovo smolo se sintetični (umetni) eritropoetin razlikuje od naravnega in njegova detekcija ni posebej težka, pravzaprav preprosta. Zanesljivost testa je 99,9%, za vsak slučaj pa naredijo vedno še B test – seveda na istem vzorcu. Res prekrasna je bila ponazoritev enega od članov protidopinške komisije, ki je pred kamero postavil zelena in rdeča jabolka in rekel: ”Zelena jabolka so naravni eritropoetin, rdeča pa umetni. Zelena jabolka telo proizvaja samo, umetna lahko v telo le vnesemo. V telesu lahko imamo le zelena jabolka, rdeča jabolka so prepovedana. V telesu Čeplakove pa so bila poleg zelenih tudi rdeča jabolka.”

Težje je športnika dejansko dobiti pri uporabi eritropoetina, saj po 6-ih urah v telesu razpade in ga potem ni več mogoče zaznati – zato me tudi čudijo zelo nizke kazni in ne morem si kaj, da ne bi mislil, da EPO uživajo čisto vsi. Kdo pa te bo dobil, če recimo ob 2eh ponoči nekje na 2500m v Boliviji dobiš en šus – protidopinški centri niso ravno posebej bogati, kdo pa bi jih hotel sponzorirat, in si ne morejo privoščit preveč ”izletov”, pa četudi pridejo, zjutraj si že čist. Zato se mi zdi, da bi bila edina pravilna kazen dosmrtna prepoved nastopanja – potem bi mogoče kdo prej pomislil, ne pa potem jokal.

Pri Jolandi Čeplak sta bila oba testa pozitivna. Čeplakova je svoj zagovor gradila na tezi, da je pri odvzemu njenega vzorca prišlo do napake oziroma, da njen vzorec ni obravnavan po pravilni proceduri – vse napake pri postopku so bile ovržene in Čeplakova je bila spoznana za krivo. Kazen – prepoved nastopanja za dve leti.

Čeplakova je bila v zadnjem času zelo medijsko izpostavljena, nekateri novinarji ji tudi niso prizanašali, tako ne bom pozabil prvega komentarja Andreja Stareta, ki je v Ekipi zapisal, da je javnost opozarjal na njeno eksplozijo že pri postavitvi svetovnega dvoranskega rekorda, da pa bi danes, ko so ji uživanje prepovedanih substanc tudi dokazali, bilo edino pravilno, da ji odvzamejo vse denarne nagrade in vse medalje. Strinjam se z njim. Bergant na drugi strani brani Čeplakovo, češ da je bila v to dejanje prisiljena zaradi pritiska javnosti, medijskega pritiska, pa potem sponzorji … in da se mu smili. No, meni se niti malo ne smili, meni se smili 4. uvrščena z olimpijskih iger v Atenah – katere ime redko kdo pozna, potem se mi smili drugouvrščena z evropskega prvenstva v Munchnu in vse tiste, ki jim je Čeplakova odvzela eno mesto. Vse ”čiste” atletinje si bolj zaslužijo naše sočustvovanje kot Čeplakova, pa čeprav je naša.