Priznam, sem eden tistih, ki jim nogomet pomeni veliko. Poleg tega, da ga poskušam kar najpogosteje igrati, tu in tam pogledam tudi kakšno dobro tekmo.

Včerajšnji polfinalni dvoboj lige prvakov med špansko Barcelono in angleškim Manchester Unitedom je bila v mojih mislih tekma sezone. Finale pred finalom. Moji najljubši ekipi se bosta pomerili in v bistvu mi je bilo vseeno kdo bo zmagal, v mislih sem imel samo lep nogomet, pričakoval sem veliko golov, saj se bosta srečali dve ekipi z najbolj atraktivnimi napadalci. Tekmo sem ves živčen pričakoval cel dan, sploh nisem vedel kaj naj začnem početi….

Pa ni bilo nič od tega, po dokaj dobrem začetku angležev in zgrešeni enajstmetrovki, se je iz minute v minuto vse skupaj slabšalo. Tako ni bilo od lepega nogometa nič, dobil sem samo taktično prepucavanje in 5 minut pred koncem prvega polčasa celo zaspal. Tudi drugega bi prespal, če se ne bi zraven mene vsedel moj ljubi očka in naslednjih 45 minut popestril s svojimi modrostmi.

Strinjala sva se, da je preveč taktike in premalo tveganja v igri posledica (pre)velikih vložkov denarja, kdor izgubi, pač ostane brez nekaj milijončkov… na splošno je vse skupaj po mojem mnenju prišlo predaleč, CR7 ima na primer 200.000€ tedenske plače, najbrž si niti predstavljati ne moremo zneskov, s katerimi operirajo klubi, pa oglaševalske agencije, TV postaje…. in jaz še vedno gledam zanič¹ fuzbal.

1. pristašem taktične italijanske igre se opravičujem. Vsak ima svoj okus, a moj je pač boljši od vašega [↩]