Prejšnji teden so se pričeli ”Dnevi tibetanske kulture v Mariboru”. V sklopu tega projekta so iz Indije prišli trije tibetanski (budistični) menihi, ki v prostorih mariborskega gradu izdelujejo mandalo. V četrtek, 22.5. ob 20. uri bodo v Narodnem domu imeli koncert oziroma molitev, pod imenom ”Sveti zvok Tibeta”, dva dni kasneje, torej v soboto, pa bodo mandalo ob ceremoniji stresli v Dravo – uničenje nečesa tako čudovitega kot je mandala ponazarja minljivost vsega okoli nas in obenem z vrnitvijo peska v ekosistem ohranja pozitivno energijo na tem prostoru.

Ker so moj oče organizator tega projekta, nas je doletela ta čast, da smo eno popoldne lahko gostili ljudi, ki bodo glede na zdajšnjo situacijo na Tibetu, v kratkem postali živa čudesa. Ti gospodje so Thupten (50 let), Mingyur (43 let) in Thinlay (25 let). Po narodnostih so Tibetanec, Nepalec in tibetanski Indijec, vsi pa prihajajo iz istega samostana – Gyoto monastery, ki leži v mestu Dharamsala v Indiji. V Dharamsali živi tudi Dalai Lama, oziroma Njegova svetost, kot mu pravijo Tibetanci. Moje prejšnje precej slabo mnenje o Tibetanskih menihih se je po tem popoldnevu bistveno izboljšalo. Navkljub precej polomljeni angleščini skoraj celotnega omizja smo se odlično razumeli. Takoj na začetku je Thupten pokazal svoj izvrsten smisel za humor, ko smo se pogovarjali o “masali“, čaju ki izvira s tibetanske planote, se je Mingyur pohvalil:

“I know masala tea” in šef mu je cinično odvrnil: “You do, a?” Thupten je drugače sinonim za besedo ”modrec”. Je 4. človek samostana, kar pomeni - velika živina. Tudi njegov način govora je tak, da pritegne pozornost in zanimanje – ko govori on, vsi ostali utihnejo.

Kosilo smo začeli z molitvijo. Po zelenjavni juhi smo kot glavno jed ponudili vse vrste mesa in pohan sir. Na tem mestu moram opisat vsakodnevni jedilnik v samostanu. Za zajtrk skodelica čaja in kos kruha (maslo oziroma marmelada je le ob praznikih), za kosilo in za večerjo pa kepica riža. Zato ne čudi, da res uživajo v obilici hrane. Mingyur je tako, pa ne, da bi mu gledal pod prste, pojedel ribji file, kotlet in res velik puranji zrezek, spodnja slika prikazuje stanje po kosilu:

Na kavču je sede zaspal in se pri tem pokril čez obraz, da ostali tega ne bi opazili J Po jedi se je pogovor razživel – govora je bilo o vsem mogočem, tako je Thupten razlagal, kako Kitajci ponoči hodijo po Tibetanskih vaseh, zberejo ljudi na trgu, jim ukažejo naj prinesejo vse knjige na trg, ki jih nato zberejo v velike kupe in zažgejo – ogenj včasih gori tudi po 4 dni. Druga stvar, ki jo ta zalega počne je, da ponoči ugrabljajo politično nevarne ljudi, ki potem zginejo za zmeraj, da takšnih formalnosti, kot je izobešanje kitajske zastave na vsaki hiši, niti ne omenjam. Govora je bilo tudi o bolj sproščenim temah, tako so nam v smehu razlagali, kako radi imajo nogomet in da so si med zadnjim svetovnim prvenstvom v Nemčiji nastavljali budilko ob 2eh ponoči in hodili gledat tekme v bližnje gostilne. Ko sem jih prosil, naj kot modreci prepričajo mojega očeta, da mi kupi kopačke, so se strinjali, da dokler sem na ”right way” naj mi kar kupi Nike Mercurial Vhaporke.

Kasneje so usposobili naše molilne mlinčke,

pri čemer se je še posebej izkazal Mingyur. Kmalu zatem nas je dodobra nasmejal, ko je naredil “good for smell, but not tasty” masala tea.

V posodo je zmešal dve vrsti zelenega čaja, mleko in par začimb, vse skupaj prevrel in v smehu postregel.

Ko smo jih vprašali, če bi radi počeli kaj posebnega, sta ta mlada dva odgovorila: “TV. Discovey.” Med tem, ko sta Mingyur in Thinlay gledala, kako naredijo letalo, nam je Thupten opisal svoj vsakdan, razložil tibetanske običaje, se pohvalil s svojim bratom, ki kot menih že 3 mesece živi v New Yorku, povedal kako jih ljudje velikokrat vprašajo, če so šaolini oziroma če obvladajo borilne veščine – če je dobre volje, jim v “žerjav položaju” odgovori “yes“, zelo zanimiva zgodba je, kako se je poskušal v Estoniji naučiti angleško, a je bila njegova prevajalka tako sramežljiva, da jo je bilo sram govoriti, tako da se je potem kasneje sam naučil s pomočjo angleško - tibetanskega slovarja in preko radia. V samostanu je eden glavnih učiteljev, ki med drugim tudi vodijo debate in na teh debatah svoje učence včasih iz čiste hudomušnosti vpraša: “Kaj je bilo prej, kura ali jajce?“. Njegov vsakdan izgleda nekako tako: vstajanje ob 6ih, zajtrk, molitev, učenje, okoli 12ih kosilo, nato meditacija in molitev, okoli 6ih večerja, nato pa do spanja ponavadi bere.

Naloga menihov, ki jih tako pošljejo v Evropo je, da zaslužijo čim več denarja, ta denar pomeni preživetje samostana in to dobesedno – saj večino tega denarja porabijo za hrano.

Pred slovesom so me prosili, da malo požongliram in se poslovili z: “It was very good fun, I hope that I see you on Thursday.” Seveda povabila asa takšnega kalibra ne gre zavrniti …