Jutri v zgodnjih jutranjih urah se bo avtorski dvojec ali ”dynamic duo” kot so naju poimenovali na spletu v družbi novega popotniškega kolega Roka odpravil na 30 dnevno raziskovanje čarov že skoraj mrtve majevske civilizacije, in to prav v njeno osrčje – Mehiko.

Naše popotovanje se bo začelo okoli šeste ure, ko bomo iz štajerske metropole krenili proti Dunaju. Naš taksi bo prijazna Rokova sestra Tadeja, ki bo na letališču dobila pijačo po izbiri. Naša jeklena ptica se bo, če bo seveda vse po sreči, od tal odlepila ob 11.55 – takrat pričakujem, da nam vsi pošiljate lepe misli. Na tem mestu moram povedat, da me je letenja strah kot psa – resnično se ničesar ne bojim bolj. Niti strele. Na mojo srečo ima Jernej isti problem, kar pride zelo prav, ko moraš med vzletom nekoga držat za roko. Mirno bi me lahko uvrstili med osebje posadke, saj vedno sedim ob krilu (tisti, ki ste kdaj gledali ”Crash investigations” veste da je to najbolj ojačan del letala) in ga kontroliram – jebi ga, nekdo mora opozorit posadko če se krilo slučajno odtrga. Po 11-urnem poletu, med katerim letimo proti času, bomo ob 16.55 pristali na ”the wold’s busiest airport” Hartsfield-Jackson, Atlanta. Po dveh urah čakanja pa naprej do grandes ciudad del mundo - Mexica City. Fiksnega plana poti še nimamo narejenega, vendar bo pot zgledala nekako tako:

S črtkano so označeni še dve opciji, ki jih še nismo čisto izključili, torej da bi se skopali še v Pacifiku – ali v Akapulku ali Guadarhari, vendar mislim, da se bomo zaradi prevelikih razdalj (že od Mexica City pa do Cancuna kamor moramo priti v 20 dneh je 1300 kilometrov) držali kar neprekinjene rdeče črte. Po parih dneh Mexia, ki so ključni - mesto je res nevarno, na dan se zgodi 500 prijavljenih ropov, zato bomo morali biti zelo previdni - se bomo podali na jug, zavili tudi do Gvatemale, pa potem skozi đunglo do Cancuna, kjer se imamo namen 4 dni kopat in v miru pit tekilo. Iz Cancuna letimo v Miami, kjer smo 4 polne dni – preprosto moramo videt delavno okolje Hortia (tu daj link do CSI Miami). Po približno 4 tednih bi morali biti v domovini.

Kaj od potovanja pričakujemo?

Vsak po svoje – Rok recimo zagotovo ne bi rad zbolel, v bistvu ni veliko bolezni proti katerim rok ne bi imel protiorožja, Demi na drugi strani, bi rad upravičil denar, ki si ga je ”prišvical” s peko hamburgerjev v McDju, jaz pa bi rad poglobil svoje znanje španščine in prisilil oba sopotnika, da pojesta vsaj enega črva in dve kobilici. Vsi skupaj pa upamo, da bo to ena lepa izkušnja, polna dogodivščin, z veliko smeha in poceni piva, da bo hrana na ulici dobra, da bodo guape podobne Jessici Albi, da ne bo preveč turistov, da bo faktor 40 sončne kreme dovolj močan, pa da bi sami našli eno tako avtentično vasico, pa da bi bili ljudje prijazni, + vse to in še več ovito v en tak indijanski spiritualen ovoj (zdaj ko berem sem poln metafor).

Spremljajte nas na tej strani, objavljati bomo poskušali čimveč – v tem času bo Luknja bogatejša za odličnega retorika in humorista Roka. Nismo še čisto dodelali, ali bomo pisali skupaj, ali pa si bomo razdelili posamezne dneve. Posedujemo tudi tri fotoaparate – torej če nam ukradejo dva, imamo še vedno enega. Ravno danes smo nabavili najcenejši možni digitalec, ki je že tako obsojen za krajo in ga bomo nosili s sabo povsod. Kakšno sliko bomo poskušali objaviti kar sproti. Do naslednjega javljanja …

Hasta luego!

Pa še himna letošnje ekspedicije: The Coasters - Down in Mexico