Potovanje se je zacelo, kot sva pricakovala - s skorajsnjim pojebanim strmoglavljenjem letala.

Tadeja in Rok sta naju s kar precejsno zamudo pobrala in krenili smo proti Dunaju. Tadaja ni vedela za nase zabavljaske sposobnosti in je zato na pot s seboj vzela se seksabilno Nastio. Med potjo naju je Rok strasil s svojimi zgodibicami iz “Aircrash investigationes” ala: ”Stari al pa ona, ko je slo letalo v vulkanski pepel pa jim potem ozgalo, ampak cisto ozglao okna, pa potem niso vidli gore …”  “Jero, lape!” sva puskusala utistati to strasilo. Do letalisca nic posebnega razen veliko pozitivne energije, smeha in zgeckanja. Zal ne z Nastjo in Tadejo.

Ko nas je avstrijski glasnogovornik z cisto scwarzenegersko anglescino: “BoAArdin till zone 5″ pospremil na letalo, pa se je zacelo. Taksnih malenkosti, kot je nedelujoca televizija in stevardese starejse od 50 let, se cez cas verjetno ne bomo spomnili, zagotovo pa nam bo do smrti ostalo v spominu tistih 5 minut nasega ”pristajanja”. Na 10 km je bilo letalo cisto mirno, a se je z vsakim spuscenim kilometrom bolj treslo in ko smo dosegli visino 4000 metrov, so zaradi mocnih turbolenc sedele tudi stevardese. Sledeile so sedaj ze preroske besede Roka: “Ves kaj bo smesno, ko ne bomo mogli pristat, pa ga bo potem moral se enkrat dvignit .. to mora pa bit res grozno.”  In res je bilo. Vedno nizje smo bili, vedno bolj nas je premetavalo. Panika se je zacela, ko smo vsakih 5 sekund padli v zracno luknjo in izgubili 10 metrov visine. Od tu naprej sva se z Jernejem ves cas drzala za roke. Ze pred pristnankom je fant z najslabsim zelodcem najvkljub opozorilom stevardes, da mora na svoj sedez, pobruhal cel WC, bolj vzgojeni so raje bruhali v vrecko od slusalk in revij. Tik nad pristajalno stezo pa pika na i. Pihal je res mocan stranski veter, ki je pihal s taksnimi sunki, da je letalo popolnoma destabiliziral in smo z repom skoraj vsekali v tla. Bila sva prepricana, da je to konec, pilot pa je ohranil mirno glavo in letalo se enkat dvignil. Tudi to dvigovanje bo nekaj casa v najinih morah, saj smo na vsakih 100 metrov dviga padli za 10 metrov. V tem casu je M dozivel manjsi zivcni zlom - resnicno se vecine tistega dela ne spomnim - ze tako bledi demi pa je dobil barvo bele stene. Rok, pedercina, se je takrat sicer naslajal nad najinim strahom, ceprav sedaj priznava, da mu je tudi malo steklo po bedri. Visek vsega skupaj je bil, ko se je na zvocniku oglasila stevardesa in nas zacela miriti, ces to je odlicen pilot, ki pilotira za najboljso letalsko druzbo in da naj ostanemo mirni - potem smo samo se cakali, da se bo javil se pilot z: ”Please, prepare for emergency landing”  Tocno tako kot Brad Pitt opise letnje v Fight clubu - vse je iluzija varnosti. Nato so se minute vlekle kot ure.  Ko smo kaksne pol ure krozili nad letaliscem in nam je zmanjkalo bencina, se je pilot odlocil in letalo z bistveno vecjo hitrostjo od priporocene pristajalne pognal v stezo, demi se je zacel jokat, M je padel v negativni delirij - popolna mentalna odsotnost, Rok je spraseval za tableto za M-a in se medtem drl “To! To! Ta bolse!!!”  Da ne bi kdo slucajno mislil, da je to kaksno pretiravanje, je stevardesa po poletu povedala, da je bila to “very dangerous situation” in da smo “very lucky”. Med poletom se je po prvem M-ovem kriku iz kabine za stevardese slisalo smejanje, po drugem kriku pa le se kliki zapiranja varnostnih pasov. Ko smo po nekem cudezu le pristali na kolesih, smo trenutek ovekovecili z fotografijo s stevardesami, demi in M pa sva sla se do najinega novega polboga - pilota, ki se je hladen kot spricer z veseljem slikal z nama in naju pospremil z besedami: ”Have a good one, boys.” Pravi american - z amerisko zastavo na kravati in istim neumnim nasmeskom kot Bush - in taki imajo v svojih rokah 300 zivljenj…

Na leatliscu pa se drugi sok. Naprej skozi carino, bosi, kot neke zivali, so nas slatali z rokavicami. Potem so nam vzeli prstne odtise in sliko zenice, odgovorit pa smo morali na 10 vprasanj tipa ”Ali ste med leti 1933 in leti 1945 sodelovali z nacisti?” in “Ali imas pri sebi kaksno orozje?” in ce si na katero od teh vprasanj odgovoril pritrdilno, te je cakalo zaslisevanje v posebni sobi. Med cakanjem na letaliscu pa je iz zvocnikov donelo: “Homeland security threat level is curently orange. Dont leave your baggage unattended and report any suspecious behaviour to the nearest officer immediately!” Ne mores si predstavljat, dokler ne  vidis in slisis. Kaj pa americani - zgledajo kot neka parodija McDonaldsa. Cisto vsi, ampak cisto vsi so debeli, govorijo z gangstersim naglasom, gledajo pa tako zdolgocaseno, kot da bi vsem naredili lobotomijo. Podn. Drugi let, na katerega smo komaj spravili Demija, pa je minil brez posebnosti. 

Kot da vse to ne bi bilo dovolj za en dan, pa je na letaliscu v Mexico city medtem, ko smo cakali na taksi, eksplodirala bomba. Mrgolelo je murjakov, ki se ves cas vozijo z prizganimi luckami. Da se ne bi prevec zamerili karmi, smo pred spanjem vsi obrnili 3 tekile. in zaspali v hostlu, ki nikoli ne spi.