in to zaradi dveh dejstev: prvic, uspesno - torej, ne da bi bili oropani - smo prestali nase 4 - dnevno bivanje v Mexico Cityu in drugic, iz Mexica City, ki lezi na 2300m nadmorske visine, smo se spustili v 800 metrov nizje lezeco Oaxaco.

Po nasem prvem dnevu, ki ga je opisal ze demi, je sledil dan, ki smo ga res oddelali. Ce bi ta dan opisali statisticno: prehojeni kilometri: 20, ogledane znamenitosti: Museo de Cuidad de Mexico,  Alameda, Templo Mayor in setnja po Zoni Rosi (kak “svetovljan” bi jo opisal kot: predel pedrov, lezbijk in emotov). Ta dan smo navkljub opozorilom zaceli uporabljat metro, ki se je izkazal za dokaj varnega. Murije je res veliko, kar vliva nek obcutek varnosti, ceprav na metroju prav cutis agresivne poglede, s katerimi je res bolje, da ne vzpostavis eye kontakta - “samo v oci jih ne gledat“, smo bili opozorjeni. So pa ti Mehicani na splosno bolj nizka rasa, mojih 179 centimetrov tukaj predstavlja centersko visino, Roka in njegovih 192 centimetrov, pa bi lahko razkazovali v cirkusu. Ne cudi tudi zanimanje nasprotnnga spola, situacijo dobro opise pristop mlade zelo solidne guapice do Roka in vprasanje/ukaz: “I want to know your name!” Ce pa smo luskani. Res smo. Zdaj s sminkerji bi najverjetneje pretiraval, ce dodam, da nas stayling dodobra opise jutranje hvalisanje stila: “Evo, danes pa si bom menjal gate!“ Sicer pa nas taborniski Rok poskusa v nase vrste vnesti neka visoka merila higiene, kot je vsakodnevno tusiranje, za kar sva mu z demijem za zdaj se hvalezna, saj je spanje res prijetnejse, a pricakujeva, da ga bova do konca potovnja zlomila. Da se vrnem nazaj, ljudje so manjsi, temni, povecini ne prevec suhceni. Ugotovil sem, da se lepsi del zenskega prebivalstva ocitno izseli, res pomemben del se je naprimer v Kanado. Po prvih dneh najedanja v KFC, McD in ostalih podobnih fast-foodih (kot zalostno dejstvo moramo povedati, da so najugodnejsi in najbolj obljudeni), smo le nasli spodobno “typico mexicano restorante“, v kateri so nas navdusili z omakami iz fizola na 101 nacin, pa potem s tuno in bikovim mesom. Ce smo natanjcnesi, so navdusili naju z demijem, svoje navdusenje nad mehisko hrano je Rok ze tretji dan opisal z besedami: “Komaj cakam, da pridem domov in si narocim en vlki dunajski snicl!!“ (na tem mestu moram dodat se drugo, zdaj ze tudi legendarno izjavo, ko je Rok po koncu drugega dne opecen lezal na postelji in dahnil: “Ta prokleta Mehika!“) Komunikacija poteka vecinoma preko mene (moji izvrstni instruktorici in mis primas Kaja in Nika bi bili ponosni) - lahko bi rekli, da sem jezik odprave, sramezljivi Hernesto (to je najblizje, kar mehicani spravijo skupaj za Jernej) usesa, ceprav je verjetno superiornejsi, poliglotski Rok (nikoli se se ni pucutil tako nebogljenega na podrocju jezika) pa se pridno uci in iz dneva v dan napreduje - kot pravi sam, ga zgoraj opisana situacija iz McD vec ne bi presenetila, saj zdaj ze zna: “Tu eres muy guapa“, danes pa je ze vehementno krical po ulici: “Como estas, por favor!”

Kot ze receno, po stirih dneh Cuidad de Mexica (rad razkazujem svoje bogato spansko znanje), smo se z lokalnim avtobusom odpravili do Oaxace. Nobenemu ne bi zameril stiri in pol urne zamude avtobusa, ce mi ne bi blo grozno slabo. V bistvu se ze cel cas potovanja vozimo med naravnimi katastrofami, tako smo morali zaradi plazu, ki je zasul avtocesto, zaviti na ostre regionalne ovinke - je pa precudovita panorama tudi dala svoje. Nastalili smo se v hotelu za 15$ na osebo, po ostrem protestiranju mojih kompanjerosov med ogledovanjem hostla za 10$ po komadu, da v taki zanikrni sobi pa ze ne bosta spala. 

Danasji dan smo posvetili ogledu mesta, ki je res navdusilo. Ljudje mnogo bolj prijazni in nasmejani, Corona hladnejsa in tak domac mestni trg so pricarali pravo mehisko vzdusje - tako kot smo si predstavljali, preden smo sli na pot. V Oaxaci je tudi ena najlepsih cerkva nasploh - vse stene so okrasene s 3D freskami, mestni trg je poln “mariachijev” in tudi punce se priblizujejo Jessici. Zdaj pa se vsi veselimo kosila!