Danes je bil sicer dogovorjen sestavek, ki bi ga napisal M, a je zaradi lazje oblike malarije v postelji (mami sporoca, da bo vse ok )

Pisal sem torej o nasem dopustu na pacifiski obali, ko nismo poceli cisto nic. Zadnji dan pa so nekateri dogodki le popestrili nase polezavanje.

Slisali smo za ponudbo turisticne agencije v Zipolitih in se vceraj zjutraj odlocili za plavanje z zelvami, delfini in kiti. Vstali smo ze ob petnajst cez deveto, saj je bil odhod ze petnajst minut za tem, bolj ali manj sem kriv jaz in moj res trd spanec, saj se na prve stiri pozive k vstajanju nisem odzval. Kljub temu smo se na mestu odlocili za zajtrk in pojedli ogromno kosaro kruha, sorazmerno veliko masla,  marmelado pa je lastnik lokala sel kupit kar pred nasimi ocmi v bliznjo trgovino. Ves ta cas so nas ostali potniki cakali, za kar smo izvedeli komaj po nasem prehranjevanju.

Najprej so nas na “pickupu” odpeljali v sosednjo vas, od koder smo pomagali barcico potisnit s peska v vodo in odbrzeli proti odprtemu morju. Potovali smo z italijansko druzino, francoskim parom, med nami pa sta bila, kot se je izkazalo kasneje, tudi dva pedra, ki ze 20 let zivita skupaj. Eden izmed njiju je takoj po izplovbi pokazal s prstom na skalo spotakljive oblike, ki jo je poimenoval kar “dick rock”.

Morje je bilo izjemno razburkano, valovi so coln premetovali tako mocno, da je obcasno bilo vec vode v colnu kot izven njega. Tokrat sva midva z M kricala “taboljse”, Jero pa se je s strahom v oceh in drisko v hlackah oprijemal stranice colna. Da nismo videli niti ene izmed zivali najbrz ni potrebno omenjati, cena 15$ ni bila previsoka in poleg tega, da so nas nategnili, sem imel priloznost prvic v zivljenju plavati s plavutkami in masko (v vodi se sicer ni videlo cisto nic), malo pa nas je ozgalo tudi sonce. Dobro je, po dveh dneh polezavanja je kratek izlet prilegel.

Najboljsi od vsega je bil povratek. Kapitan barcice nas je poprosil, da izstopimo, ko bo voda nekje do kolen in mu pomagamo potegniti jo spet nazaj na suho. A tokrat ni slo vse po nacrtih, saj so ravno takrat prisli ogromni valovi, ki so coln navkljub temu, da ga je drzalo 10 ljudi, potegnilo spet nazaj v vodo. Samo Jerotu se imava z M za zahvaliti, da imamo danes kaj za pojesti, saj je v zadnjem trenutku na coln vrgel nahrbtnik z vsem nasim imetjem, denarjem… Ta isti val je hkrati z obale odnesel celo gostilno, cisto vse mize in stoli so plavali v vodi.

Po povratku v naso vas smo se na hitro odlocili, da se isti dan odpotujemo naprej. Ker je sefica zahtevala placilo, smo se na hitro skregali, dala nam je 20 minut casa, da se ob placilu polovicke zneska spakiramo iz sobe, kar smo tudi storili. Ravno dovolj casa, da smo se vsi osanitarili in stusirali.

Po prihodu v Pachutlo, od koder bi naj peljal avtobus, pa sok. Vsi avtobusi do San Cristobala, kamor smo nameravali oditi, so bili nabito polni. M in Jero sta potrebovala celih 15 minut, da sta bolj kot ne tupemu prodajalcu kart dopovedala, da najbrz obstajajo avtobusi, ki pac ne peljejo direktno v ta kraj, ampak bomo pac prestopali. Voznja je trajala dobrih 13 ur, vmes smo poskusali dobiti vsaj nekaj spanca…

…hm, se marsikaj bi se dalo napisati, a nas vse skupaj prevec tisci na WC, potovalna driska je pac ena izmed stvari, ki pridejo zraven…