Cisto spontano in nenamenoma sva si z M ocitno razdelila vloge, tako vecino casa jaz pisem poste z bolj potopisnimi vsebinami, za razliko od mene pa lahko vecino teksta, ki ga zapise M, okarakteriziramo kot neumnosti (malo moram biti zloben, v bistvu so bolj zanimivosti) ¹

Kaj se torej dogaja v dneh, ko ze vsi pricakujete, da so nas ugrabili in nas drzijo za talce sredi dzungle?

V bistvu tudi sam ne vem. Zadnjih nekaj dni je bilo zelo napornih, izcrpali pa so nas ogledi in razni transporti, ki se se zacenjali ob necloveskih urah, tako ze 4 dni zapored vstajamo pred sesto uro zjutraj!!! Tako je, zjutraj. Ce lahko za konec tega niza neprespanosti omenim, da smo danes zaradi izcrpanosti prespali dva alarma in s tem ogled najvecje zanimivosti v centralni Ameriki, situacijo po mojem mnenju kar dobro opisem.

Po San Cristobalu, kjer se razen muzeja Majevske medicine (v bistvu zelo zanimivo, bolnega otroka zdravijo z zivo kokosjo, polomljene kosti pa kar z zelisci) ni dalo videti popolnoma nic, smo pot nadaljevali proti svetovno znanim ostankom Majevskega mesta - Palenque. Seveda smo se na pot odpravili nenormalno zgodaj, vseeno pa je vsak od nas v drdrajocem kombiju ujel nekaj minut spanca in nadoknadil za prikrajsek iz noci. Iz pretezno oblacnega ali celo dezevnega vremena smo se zapeljali proti bolj tropskim krajem. Ne bolj tropskim, bilo je nevzdrzno. Potil sem se celo, ko sem stal na mestu, Italijan, ki je prisel z nami, pa je izgledal, kot da je pravkar prisel izpod tusa, vendar je bilo vredno. Po mojem mnenju (ki ga je v bistvu tezko obrniti na +, saj me po besedah M in Jerota bolj kot starodavne zgradbe fascinira Burger King) je Palenque ena najlepsih stvari, kar sem jih videl. Doziveli smo dzunglo, moja prijatelja sta na tisti viseci veji oponasala celo Tarzana, izvedeli pa smo celo teorije prapreseljevanj, ki niso niti v najboljsi literaturi (kaj vec o tem bo napisal tudi M). Ocitno je Palenque v svojem najboljsem casu bil sredisce sveta Prespali smo v bliznjem mestecu in to za vsega 12$ za vse tri.

Pot smo naslednje jutro ponovno nadaljevali ze ob 6 zjutraj, s praznim kombijem so nas odpeljali na mejo Mehike in Gvatemale, kjer smo debelo uro izgubljeni cakali, da nas zbijejo na tla, poberejo denar in obleko in nas vrzejo v reko, ki je meja med drzavama. Nas kombi je namrec prisel (se zdaj ne vemo zakaj) z neznansko prednostjo, nas odvrgel sredi nicesar, tako da smo nekaj casa tavali naokrog, naposled pa nasli urad za migracije, ter ob zajtrku pocakali na ostale kombije.

Edina pot iz Mehike do Gvatemale naj bi vodila cez reko, preko katerega pa nenavadno ni niti enega mostu. Ne me vprasat, kako ti dve drzavi trgujeta med seboj. Preko nas je zapeljal brezskrbni domacin v ozkem colnicku, pot pa je trajala kar dobrih 20 minut. Ne vem za ostale, a sam sem bil kar precej prestrasen, saj so tokovi bili precej mocni, coln pa se je precej nagibal, v dolocenem trenutku je bil nagnjen do cistega roba. M je dejal, da vozniku ne bi zaupal niti … nicesar.

Na drugi strani nas je cakal razmajan bus, ki nas je po popolnoma makadamski cesti odpeljal v Flores v notranjosti drzave. Moje mnenje je, da zaradi kvalitete vozila in ceste na tem busu ne more zaspati nihce, ceprav naj bi Jerotu to uspelo (mislim da je z glavo udaril ob stranico in oblezal v nezavesti ). Zdaj smo ze drugi dan v Floresu, jutri nas caka (ce ne bomo spet zaspali, saj je odhod ob 3. ponoci) obisk Tikala, dan za tem pa bomo ob 5. odpeljali skozi Belize proti severu. Koncna postaja tega transfera - Cancun.

1. v bistvu je ciljna publika drugacna, pokrivava cisto celo podrocje. Jaz sem se osredotocil na babice, ki jih zanima kje se potika njihov vnucek, M pa na nekoliko mlajse bralce….itak [↩]