Cancun mislim. Picke in alkohol so enostavno predrage.

Po napornem delu potovanja, ko smo si ogledovali kvazi znamenitosti in lepote Mehike, je zdaj nastopil tisti uzivaski del, ko spustimo v luft ves skozi mesec pristradan denar in se prezabavamo za celo leto, naprej in nazaj.

Tudi pot do sem je bila vse prej kot prijetna. Po vseh moznih naravnih nesrecah (skoraj), najprej z letalom, potem s colnom, pa poplave….nas je tokrat doletel se - pokvarjen avtobus. Iz Floresa v Gvatemali, preko Belizeje do Cancuna naj bi voznja trajala “samo” 12 ur, pa smo jih samo do polovice poti, Chutemala, potrebovali 14. Sredi najvecje vrocine (brez klime) je namrec odpovedal jermen hladilnika, tako je bus kar dvakrat zakuhal, voznik ga je s pomocjo potnika popravljal kar sam. Po drugem posredovanju smo pot nadaljevali z maksimalno hitrostjo 40km/h, na celi poti pa smo prehiteli le eno vozilo - traktor. Pa se to komaj. Sicer prijetnejsa je bila pot iz Chutemala do Cancuna. Bolj ali manj ravna cesta, privoscili pa smo si avtobus prvega razreda. Na cilju smo bili ob 2 ponoci in z zadnjimi mocmi poiskali dovolj ugodno sobo.

Martin je edini, ki ni zmogel kontrolirati svojega nagona po spolnosti in je ob 3. zjutraj po popitem “nagradnem” pivu v hotelu odsel malo precekirat klub sceno. Po nekaj diskotekah in pivu, ki je stal 100 pesov (10$) - za to nama je povedal zjutraj - smo hitro sklenili, da jutri obiscemo raj za backpackerje - Isla de Mujeres, kjer pica stane 2,30$.