…poskusal bom nadaljevati tam, kjer je zakljucil M…

Po voznji s taksijem, ko smo utrujeni in prestraseni prisli z letala, ko smo ugibali, ali nas bo voznik mogoce polne denarja zapeljal v kaksno ulico k svojim prijateljem in nam vzel vse razen spodnjic, prispeli pred hostel Moneda, pozicioniran v cistem srediscu mesta, se nam je kamen odvalil s srca. Utrujeni smo se odvlekli skozi vrata, kjer nas je sprejel sumljiv¹ Mehican v popolnoma polomljeni anglescini, najbrz pa tudi spanscini.  Ko nas je nasel v racunalniku in smo placali preostanek najemnine, nam je izrocil kljuc sobe v tretjem nadstropju….

Klik za nadaljevanje »

1. ne zelim izpasti rasist, a ti zapeceni so skoraj vsi sumljivi [↩]

Potovanje se je zacelo, kot sva pricakovala - s skorajsnjim pojebanim strmoglavljenjem letala.

Tadeja in Rok sta naju s kar precejsno zamudo pobrala in krenili smo proti Dunaju. Tadaja ni vedela za nase zabavljaske sposobnosti in je zato na pot s seboj vzela se seksabilno Nastio. Med potjo naju je Rok strasil s svojimi zgodibicami iz “Aircrash investigationes” ala: ”Stari al pa ona, ko je slo letalo v vulkanski pepel pa jim potem ozgalo, ampak cisto ozglao okna, pa potem niso vidli gore …”  “Jero, lape!” sva puskusala utistati to strasilo. Do letalisca nic posebnega razen veliko pozitivne energije, smeha in zgeckanja. Zal ne z Nastjo in Tadejo.

Klik za nadaljevanje »

Jutri v zgodnjih jutranjih urah se bo avtorski dvojec ali ”dynamic duo” kot so naju poimenovali na spletu v družbi novega popotniškega kolega Roka odpravil na 30 dnevno raziskovanje čarov že skoraj mrtve majevske civilizacije, in to prav v njeno osrčje – Mehiko.

Naše popotovanje se bo začelo okoli šeste ure, ko bomo iz štajerske metropole krenili proti Dunaju. Naš taksi bo prijazna Rokova sestra Tadeja, ki bo na letališču dobila pijačo po izbiri. Naša jeklena ptica se bo, če bo seveda vse po sreči, od tal odlepila ob 11.55 – takrat pričakujem, da nam vsi pošiljate lepe misli. Na tem mestu moram povedat, da me je letenja strah kot psa – resnično se ničesar ne bojim bolj. Niti strele. Na mojo srečo ima Jernej isti problem, kar pride zelo prav, ko moraš med vzletom nekoga držat za roko. Mirno bi me lahko uvrstili med osebje posadke, saj vedno sedim ob krilu (tisti, ki ste kdaj gledali ”Crash investigations” veste da je to najbolj ojačan del letala) in ga kontroliram – jebi ga, nekdo mora opozorit posadko če se krilo slučajno odtrga. Po 11-urnem poletu, med katerim letimo proti času, bomo ob 16.55 pristali na ”the wold’s busiest airport” Hartsfield-Jackson, Atlanta. Po dveh urah čakanja pa naprej do grandes ciudad del mundo - Mexica City. Fiksnega plana poti še nimamo narejenega, vendar bo pot zgledala nekako tako:

Klik za nadaljevanje »