Bil je popolnoma obicajen vecer. Kompanjerosa sta se zaradi utrujenosti odlocila iti domov nekoliko prej, sam pa sem popil se “una cerveza mas, por favor”. Tik pred odhodom me je cakajocega na avtobus nase opozoril nekoliko prepoln mehur. Nazaj v bar se mi ni ljubilo zaradi gnece - drevesa za lokalom so se zdela idealna resitev. Ko sem ze zacel odpenjati pas, pa za seboj zaslisim sireno “UIUI” in zacutim roko, ki me ni nic kaj nezno potrepljala po hrbtu.

Preprican, da se mi obeta kazen za uriniranje na javnem prostoru, sem zacel kazat zapet pas in zadrgo - policajka, res taka grda policajka, pa agresivno v mene: “Cocaino!” BAM! Naslednjo sekundo sem ze bil prilepljen na marico z razprtimi nogami. Po tem ko so me celega temeljito pregledali - mala diabla se kr ni dala mira: “Marijuana! Marijurana!” je vpila v mene, medtem ko ji sam verjetno ne bi mogel namenjati bolj prezirljivega pogleda, mi je zacela vohat prste in zahtevala naj dahnem v njo - z veseljem sem ji ugodil, saj je bila ta vecer na jedilniku tudi cebula.

Marica se je potem odpeljala, ostali smo hudicevka, voznik, policijski pick up in jaz. Mala je potem nekoliko manj prepricljivo dahnila: “Aretacion!” “Por que?” se nisem dal in koliko razumel medtem ko sta me basala na kripo pick-upa, da gre za sum uzivanja marihuane. Ce prostodusno priznam, da se bom jutri spet tresel na letalu, lahko mirne vesti napisem, da me je bilo med celotnim postopkom najbolj strah, ko smo ga zgali kar cez rdece luci. Res z “varuhi v modrem” sem imel ze v Sloveniji par neprijetnih izkusenj in z vsako tako potezo se mi se bolj priskutijo. Najverjetneje bi me kako leto nazaj taksna situacija dodobra pretresla, vse kar pa sem cutil zdaj pa je bil prezir - povrh vsega pa je bila tista policajka res ena taka karikatura, da bi jo res tezko resno jemal.

Sledil je pricakovan del zgodbe. Po kaksnih 20 minutah - najprej sem se resnicno mislil da gremo na policijsko postajo - smo se ustavili v neki temni zakotni ulici. Nista ravno ovinkarla - “Cien dolares!” (sto dolarjev) - prav iskreno sem se zasmejal in povedal, da pac toliko res nimam s seboj, in dodal, da “este es mi total credito por mi vecaciones. Yo soy pobre. Mi madre trabajo en la fabrica de industrial y esta dinero es de ella. Yo soy en Cancun tres dias mas y yo nesesito dinero.” To spanglesino bi lahko prevedli - da sem reven, da moja mama dela v tovarni in da mi je ona dala ta denar za pocitnice, da ostanem v Cancunu se tri dni in da res rabim ta denar.

Nekako smo se razumeli - zadovoljila sta se z 20$. Potem sem zahteval, da me odpeljeta nazaj v mesto. Po 5ih minutah pregovarajnja sta se odpeljala v nasprotno smer in rekla naj grem na avtobus. Na bliznji avtobusni postaji sem naletel na cistilko, ki je ravno koncala delo v bliznjem hotelu in ji opisal svoj pripetljaj. Razumevajoce mi je ponudila cigareto - ne kadim, ampak bila je dobra in se pridusala, da je tudi sama ze imela veliko slabih izkusenj s policijo, ki je tukaj res pokvarjena in bolj za okras.  Da ne bi bilo vse to dovolj sem se nahajal 7kilometrov iz mesta, tako da je pesacenje odpadlo, tako da se je avtobus zdel se najboljsa resitev.

Nauk zgodbe - pazite se policajev!