Pisca luknje sva minuli vikend doživela sanje – ne tistih, da brcava žogo z Ronaldinhom, ali tistih, da sva na Playboyevi zabavi – ampak tiste, ko v živo poslušava The Killerse.

Ubijalci so nastopili kot zadnja skupina v sklopu tridnevnega festivala FM4 Frequency. Organizatorja gre pohvaliti za res odličen nabor skupin, tako so na koncertu igrali R.E.M, Travis, The Hives, The Killers, Dropkick Murphys, če se ne bi Pete Dorothy zadrogiral bi igrali in peli tudi BabyShambles, Fantastischen Vier in še mnogi drugi. Torej veliko je bilo razlogov, da do popolnosti izkoristiva najino 3-dnevno karto, ki je vključevala tudi camping in parking, zato sva se na romanje proti Salzburgu podala že v četrtek popoldan. Spaguar je nalogo opravil brezhibno in po le 5-ih urah vožnje sva prispela na nepregledno veliko parkirišče. Hitro sva postavila šotor..

..in pojedla polovico najine celotne zaloge hrane (štruco kruha in Poli) – glede na platoje piva in žare, ki so si jih zraven prinesli ostali, je bilo jasno, da sva prišla prej zanič kot dobro založena. Ampak Travis in R.E.M sta bila ta večer res odlična, tako da sva brez večjih problemov zaspala lačna.

(Že je rahlo deževalo)

Naslednji dan sva se zbudila že v kar lepo deževje in se odpravila na »ein scweine wienerschnicel, bitte«. Ob povratku v šotor je bila zemlja razmočena do te mere, da se je vgrezalo do gležnjev. Ta večer so igrali The Hives. Ko je uro pred koncertom že nehalo deževati in sva si vsa vesela obuvala premočene čevlje, je štartala nevihta. S »P****n dež!!« na ustih sva se sezula in na silo zaspala.

Zjutraj me zbudijo panični kriki: »Stari, voda je v šotoru! Vodo mava v šotoru!! Ni ga bolj ogabnega od tega. Jaz grem! Jaz grem pa magari s taxijem!!..« in res, najina blazina in nekaj oblačil je plavalo na vodi. »Jaz grem v hotel! Sej nisva živali, da bi spala na mokrem!« Temu res nisem mogel oporekati, zato sva se oblekla – no, jaz sem ostal kar v pidžami. Ko pa stopiva ven pa drugi šok – voda je dobesedno drla v potokih pod nekaterimi šotori…

Med sprehodom po blatu, ki je segal dobesedno do kolen, sva ugotovila, da najin šotor niti ne stoji na slabi lokaciji. Na poti do najinega vozila sva tako videla apatično stanje v blatu, jok – tu mislim predvsem Demija, pa potem poskuse podiranja blatnega šotora, krike nemoči »AAA!!«, ki odlično opišejo občutke, ko ti po tleh pade še edina čista vrečka, pritiskanje na gas, čeprav je bil avto do štol-štange vkopan v blato itd. Lahko bi rekli, da nam jo je vreme en malček zagodlo, ane?

Na parkirišču sva imela pri izvozu kar nekaj sreče. Na cesto je bilo nemogoče priti brez pomoči traktorjev. Najina taktika je bila preprosta: spraviti avto čimbližje izhodu. Tako sva brezciljno pognala avto v razrito blato in obtičala kakšnih 30 metrov pred tem asfaltiranim genialnim izumom Rimljanov. Naj se sliši še tako čudno, ampak prišla sva najdlje med vsemi avtomobili, tako da sva hitro postala zanimiva za odvlek s parkirišča že zaradi tega, ker sva blokirala izhod. Že čez nekaj minut sva iskala trdo streho nad glavo. Če se boste kdaj mudili v Hofu bei Salzburg, vam toplo priporočam nastanitev v edinem Gasthausu v tej vasici. Prijazni gospe, ki sva jo poimenovala kar mama, ne bi niti malo zameril, če bi naju v stanju v katerem sva vkorakala v njeno vežo – torej premočena in blatna, povrh vsega pa jaz v pidžami -  nagnala z besedami: »Marš, spizdita ven!« Ampak zgodilo se je ravno nasprotno, dobila sva res lepo sobo za 20€ po osebi – samo tuš je bil vreden toliko, povrh vsega pa si lahko vodo iz pipe tudi pil!! V sobi sva nato dokrajčila še drugi del najine zaloge – Poli + štruca kruha, vse skupaj pa splaknjevala z vodo. Sama sebi sva se zdela neizmerno fina.

Sledil je vrhunec – D KONCERT. Ker je celo popoldne deževalo nisva ubrala predvidene taktike – torej, da greva na ograjo stat že ob 3eh – ampak sva se na prizorišče odpravila 5 ur pred koncertom, da sva videla še Dropkick Murphyse (irski punk band iz Bostona). Če ste gledali film Dvojna igre (Departed) potem niste mogli mimo njihovega komada »Shiping up to Boston«, ki je naslovna pesem tega filma. Po nekaj zaletavanja, tako namreč zgleda ples punkerjev, sva se prebila do ograje in s komolci ven, odbijala poskuse preboja drugih do te super točke.

Sceno so za The Killerse postavljali celo uro. Polni pričakovanja smo vsakič, ko se je big screen zatemnil začeli kričat in hitro nehali, ko so se na njem spet pojavile reklame…

Okoli 11ih se luči in big screen dokončno izklopijo na oder v čisti temi pritečejo 4 postave »ja, ja , das sind die Killars«, spustijo vsak en akord – to je vsa tonska vaja – malo uglaševanja kitar – luči se prižgejo in:

»I pack my case.
I check my face.
I look a little bit older.
I look a little bit colder.
……«

V tistem afektu bi mi to lahko igralo Ptujskih 5 pa tega ne bi opazil. Torej, For reason unknown smo tako odpeli skupaj, nato pa nas je Brandon nagovoril s takim res nežnim deškim glaskom: »We are The Killers (kričanje) from fabolous Las Vegas, Nevada. It’s a bit cold tonight but we will try to do our best!« in že so pognali vsem Killer fanom dobro znane akorde Sombody told me. V bistvu sem bil večji del koncerta v diliriju, zato je snemalni del prevzel Demi – tako da v kratkem bodo na tej strani tudi posnetki najjačih komadov.

Vidi se da fantje še vedno uživajo v igranju, resnično imaš občutek, da se zelo trudijo, večkrat smo bili tudi nagovorjeni, kar da koncertu še dodaten čar. Tako smo bili v pesem When you were young pospremljeni z: »Are you ready to take this to another level!«, izvedeli, da je River is wild pesem, ki jo najraje igrajo, slišali najnovejši singl – Spaceman, bili pohvaljeni, da smo: »Fine audience«, torej brez pretiravanja, da smo najboljši – čeprav bi z Demijem verjetno prišla na top lestvico posameznikov ever, ki so najbolj kričali – zaključili pa industrijsko: »This will be our last song, it’s called All the things I’ve done, thank you very much!« odpeli, odšli z odra, sinhrono s tem pa so se prižgale luči, tehniki pa začeli odnašat inštrumente – da ne bi bilo kakšne pomote.

Vtisi po koncertu: navdušen.

Če bi imel sredstva bi jih čez par dni šel še enkrat gledat&poslušat na Irsko. Vsem, ki za skupino še niste slišali, upam, da vas ni veliko, pa za pokušino priporočam pesmi: Mr Brightside, When you were young, Read my mind in Jenny was a friend of mine – če vas to ne prepriča imate pač slab glasbeni okus

(kmalu v demijevi objavi – še njegovo videnje koncerta in posnetki)