V drugem sklopu slik predstavljam Mexico City – največje mesto na svetu, mesto polno kriminala, mesto, ki so nam ga znanci in domačini opisali kot zelo nevarnega, mesto, ki se ne prebudi do 10. ure dopoldne, mesto, v katerem smo se vsak večer krepko pred mrakom zaklepali v sobo … izgleda nekako tako:
Jutranji dvig zastave na Zocalu – glavnem trgu.
“Ko smo bili pred leti priče enemu najnižjih trenutkov našega parlamentarnega življenja – vulgarnemu nasvetu Pavla Ruparja Majdi Širca, naj gre k zdravniku na pregled mednožja – je bilo poučno opazovati reakcije poslancev na ta izpad. Pomladni poslanci so se brez zadrege zadovoljno nasmihali Ruparjevemu “dobremu” štosu, medtem ko je bilo na večini obrazov kolegov Širčine poslanske skupine zaslediti ne toliko jezo kot zadrego, nejevero, če ne kar sram: Sem prav slišal? Kako je kaj takega mogoče? Razlika – razlika v kulturi – je tu postala očitna, in za to razliko gre v tako imenovanem “kulturnem boju”.
Počasi smo le uspeli razvit in prepečt slike, tako da bo na blogu predstavljenega nekaj malega foto materiala našega potepanja po Mehiki.
Za začetek fotografije, ki dopolnijo zgodbo našega legendarnega skorajšnjega strmoglavjenja. Za začetek naj predstavim ekipo:
Od leve proti desni: Demi, Rok in M (drugi dan, Zona Rosa, Mexico City).
Pred svojim popotovanjem – drugače res težko poimenujem to 3 urno cijazenje – od Ljubljane do Maribora sem zavil v trafiko, da bi nabavil kakšno zanimivo čtivo. Kupil sem zadnjo izdajo GQja, da bi pederček pogledal, če so slučajno kakšni lepi suknjiči za ta prehodni čas. Ko tako listam po reviji, ki vsebuje 90% reklam, naletim na članek »Mexico’s red days« - »In the first six months of this year, nearly 500 people have been murdered in the boarder city of Juarez, Mexico: an unprecedented streak of gore that has claimed police and shop owners, cocaine users and innocent bystanders. But if you think it’s just the cartels and crooked cops doing all the killing, you don’t know half the story.«
