Pred svojim popotovanjem – drugače res težko poimenujem to 3 urno cijazenje – od Ljubljane do Maribora sem zavil v trafiko, da bi nabavil kakšno zanimivo čtivo. Kupil sem zadnjo izdajo GQja, da bi pederček pogledal, če so slučajno kakšni lepi suknjiči za ta prehodni čas. Ko tako listam po reviji, ki vsebuje 90% reklam, naletim na članek »Mexico’s red days« - »In the first six months of this year, nearly 500 people have been murdered in the boarder city of Juarez, Mexico: an unprecedented streak of gore that has claimed police and shop owners, cocaine users and innocent bystanders. But if you think it’s just the cartels and crooked cops doing all the killing, you don’t know half the story.«

Avtor članka opiše življenje v Juarezu danes skozi oči domačinov in obenem navaja grozljive zgodbe, ki so se v mestu zgodile letos. Tako so pokvarjeni policaji ugrabili eno najlepših žensk v mestu in jo odpeljali v hotel, kjer jo je tri dni izmenično posiljevalo osem policajev. Nihče ne ve zakaj je potem niso ubili – tedensko se namreč najde na obrobju mesta več posiljenih ženskih trupel, kar v večini smatrajo za delo policije. Policija je v neprestanih spopadih s pripadniki narko kartelov, tako se je Januarja letos na spomeniku nedavno preminulim policajem pojavil seznam 17ih imen aktivnih policajev – čez par dni so bili štirje policisti s seznama ubiti.

Veliko je opisanih ubojev »malih rib«, ki so poleg svoje redne službe pod pultom preprodajali kokain. Tako je prodajalec tabloidov, v katerem so bili glavna tema umori, prodajal 6-dolarske zavitke kokaina. Neko popoldne sta do njega na trgu polnem ljudi pristopila dva zamaskirana moška in ga vpričo vseh iz neposredne bližine ustrelila v glavo tako, da sta mu strel in padec na pločnik zdrobila velik del lobanje. Naslednji dan je bil na naslovnici tabloida, ki ga je prodajal, poimenovan kot »Lobanja«.

Zame najpretreslivejši zgodbi: 12-letna Alexia, ki se je v kratkem nameravala z mamo preseliti v El Paso, kjer so v istem časovnem obdobju zabeležili le 5 umorov, z dvema prijateljicama sedi na klopci v parku, ko se mimo pripelje novi Chevy Tahoe in ustavi. Iz njega skoči nekaj moških, ki so bežali pred poklicnimi morilci in pograbijo deklice, da bi jih uporabili kot živi ščit. Prijateljici preživita, Alexia je ustreljena v glavo.

Druga zgodba govori o duhovniku, ki je javno kritiziral delovanje narko kartela in obsodil enega od masakrov, ki se je zgodil pred kratkim. Prepričan je bil, da nihče ne bo šel tako daleč, da bi ubil duhovnika. Teden kasneje so našli njegovo truplo, opečeno do neprepoznavnosti. Nekdo je nanj cel teden zlival kislino.

In naprimer: šef policije Nuevo Ladera je bil ubit 9-ur po tem ko je prisegel.

Potem je tukaj še kup takšnih klasičnih zgodb tipa – med 10 do 20 moških s strojnicami in črnimi maskami se pripelje pred trgovino, kjer bivši policaj prodaja mleko, kruh in fižol delavcem ameriških tovarn v okolici. Poleg tega pa je mali razpečevalec kokaina – obiska niti ni bil presenečen, saj je bil pred tem že večkrat opozorjen, da naj neha s prodajo kokaina. Po tem ko ga mučijo toliko časa, da izda svoj vir, ga par metrov od trgovine ustrelijo. Dogodek je nemogoče zgrešiti, saj se zgodi na sončen dan v nedeljo opoldne.

Vendar včasih ni bilo tako, navaja avtor. Kot enega od krivcev za trenutno stanje prikaže mehiško vojsko, ki je šla v odprt spopad z narko karteli in boj, vsaj za zdaj prepričljivo izgublja. V dveh letih, kolikor spopad traja, so zajeli ogromne količine (v tonah!) marijuane, vendar le par kilogramov kokaina, kar kaže na izvrstno organiziranost kartelov. Cena kokaina naj bi bila trenutno celo nižja kot cena trave! Resnično si ne znam predstavljat stanja, v katerem se šef enega od narko kartelov v spremstvu 50 težko oboroženih mož pripelje v center mesta večerjat. V eni od restavracij so pobrali mobitele vsem strankam in jih tam zadrževali, dokler jeffe Joaquin Guzman, na glavo katerega je razpisana nagrada 5mio$, ni v miru povečerjal. Moralno škodo je Guzman poravnal tako, da je vsem v restavraciji plačal račun večerje.

Po drugi strani pa je tukaj stara dobra USA. Pred kratkim je brez dela ostalo 20,000 ljudi, na prelomu tisočletja pa kar 100,000 – ko so ameriške tovarne svojo industrijo premaknile na Kitajsko. Kot navaja revija Forbes, Mehičani so imeli 4-krat večje plače kot Kitajci (ti požrešni Mehičani so tedensko domov nosili tudi po 60$!!) Izkoristili, zjebali in pustili – seveda z dobrim namenom: za dobiček. Ker seveda dela ni, v zadnjih letih je USA še dodatno zaostrila kontrolo na meji, tako da so migracije praktično nemogoče in ljudem zato ne ostane kaj druga kot da se podajo v kriminal. Pred nekaj leti – cena bi se naj celo dvignila – je bilo plačilo za uboj 250$, kar je bistveno več kot povprečna mesečna plača v Mehiki. You do the math, kot bi rekli američani. V zadnjih letih so FBI, DEA in carinski urad ojačali svoje enote na mejnih področjih, čez seveda ne grejo – »naj se sami pobijejo, eseji«.

Ne morem si pomagat, ampak ko razmišljam o čem takem me pograbi taka neizmerna jeza, da bi brez najmanjšega problema postrelil vse šefe ameriških korporacij, kot seveda tudi šefe narko kartelov. Žal svet ni popoln. Svojo romantično revolucionarnost bom tako primoran izrazit kako drugače – za začetek citat velikega Cheja - »Če čutiš pristno jezo ob vsaki storjeni krivici, potem si moj soborec« - na moji roki.