Kot otrok nisem veliko spal. Oče pravi, da še posebno v avtomobilu, na kakšnih daljših poteh nikoli, saj sem raje opazoval promet.

V 8. razredu OŠ smo preko šole odšli z avtobusom v London, to naj bi bila neke vrste nagrada za nakej učencev z nekoliko višjimi ocenami (izkazalo se je prej kot kazen). Na poti tja nisem zatisnil oči niti za sekundo, saj enostavno nisem bil navajen spati v premikajočem in ropotajočem stolu. “Uspelo” mi je na poti nazaj, ko sem po dveh dneh pešačenja po angleški prestolnici najbrž padel v nezavest in dobil tako potreben počitek.

Od takrat dalje brez problemov zaspim v kakršnihkoli pogojih, zbudi se me stežka, zjutraj na primer prespim dve budilki in dva telefonska klica staršev, ki mi želijo povedati, da v pritličju čaka in laja pes, da ga odpeljem na sprehod. Zgodilo se je tudi, da sem padel s pograda, pa se nisem zbudil.

Včeraj sem imel pregled kolena, magnetno resonanco so mi predpisali zaradi možnosti poškodbe meniskusa. MRI skener, kot se napravi za to preiskavo reče, izgleda nekako takole:

Potrebno je ležati, z nogami naprej te do vratu zapeljejo v ogromno in strašljivo luknjo na sredi stroja. Dobiš tudi slušalke, saj je hrup zares močan. Preiskava poteka približno pol ure.

“Gospod, preiskava je končana, lahko greste!” zaslišim med tem, ko mi gospa srednjih let puli slušalke z glave, za trenutek mi ni čisto nič jasno.

Ja, zaspal sem tudi v bolnišnici, v MRI skenerju.

Po včerajšnji reprezentančni zmagi Slovenije nad Severno Irsko najbrž vlada po celi državi neverjetno vzdušje, govori se o novi slovenski nogometni pravljici, Kek je s svojimi fanti spet na pravi poti in z optimizmom gledamo v prihodnost reprezentančnega nogometa.

Za trenutek pa se lahko ozremo tudi domov, h klubom, ki delujejo na slovenskem prostoru. Vsi vemo, da stanje ni bleščeče niti v najvišjih ligah, tukaj pa je opisan dogodek z današnje tekme iz najnižje, 2. medobčinske lige Maribor med NK Marjeto in NK Atleti&co Maribor.

Klik za nadaljevanje »

Zgodbo sem nekaterim že povedal, na pobudo bratov Zorenč pa jo delim tudi z vami.

Vsi ki me poznajo vedo, da sem prejšnje šolsko leto bolj ali manj preluftal (v smislu šole!). Tako letos spet obiskujem predavanja 2. letnika na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru. Kot je najbrž vsem znano, fakulteta na prvem vpisu nima nikakršne točkovne omejitve, zato se nanjo vpišejo tisti, ki jih zanima ekonomija, ali pa tisti, ki jih zanima poceni hranjenje s študentskimi boni.

Dokaz za to sem dobil na prvi šolski dan, celo pri prvi uri, ob 8. zjutraj. Priznam, nisem imel volje vstati se iz postelje tako zgodaj, a tale dogodek me je razvedril in če jih bo tekom leta še več, se še vrnem na predavanja, v trenutku je namreč zgodnje vstajanje bilo poplačano!

Takole je bilo: profesorica pri predmetu “Poslovna angleščina II.” je razlagala, kako si bomo pridobili oceno. Sestavljena je iz pisnega dela, iz ustnega dela, narediti pa moramo tudi neke vrste govorni nastop. Češnja na torti je esej, ki ga bomo pisali pri uri nekje spomladi. Tukaj pride zabavni del!

Profesorica: “Spodnja omejitev za esej je približno 250 besed, to je okoli stran in pol. Zgornja je…3000 besed…saj ne, če vam uspe napisati toliko v uri in pol, svaka vam čast!!!”

Bistra sošolka: “Jaz lahko, pač malo večje pišem!”

She made my day!!