Po včerajšnji reprezentančni zmagi Slovenije nad Severno Irsko najbrž vlada po celi državi neverjetno vzdušje, govori se o novi slovenski nogometni pravljici, Kek je s svojimi fanti spet na pravi poti in z optimizmom gledamo v prihodnost reprezentančnega nogometa.

Za trenutek pa se lahko ozremo tudi domov, h klubom, ki delujejo na slovenskem prostoru. Vsi vemo, da stanje ni bleščeče niti v najvišjih ligah, tukaj pa je opisan dogodek z današnje tekme iz najnižje, 2. medobčinske lige Maribor med NK Marjeto in NK Atleti&co Maribor.

Srečanje se je začelo ob 16. uri, sodniki, določeni za to srečanje so bili Lackovič Marko, Pajtler Andrej in Šinkovec Bojan. Izid tekme - 6:2 za domačine iz Marjete, strelci: za Atleti&co - Korotaj in Čerpes, za Marjeto 3x neznani kekec, 3x glavni sodnik tekme Lackovič, asistirala sta stranska sodnika Pajtler in Šinkovec.

Sliši se neverjetno, pa vseeno je res.

Tekma se je začela kot ponavadi, pobudo so prevzeli nasprotniki, pritiskali so in z agresivno igro kaj kmalu uspeli zadeti. Atleti&co se ni dal, zavedali smo se, da se tukaj lomi tekma (sicer se je kasneje izkazalo, da jo bo prelomil sodnik sam), zato smo strnili vrste in pritisnili nazaj. Obrestovalo se nam je, saj smo preko Korotaja, ki je s čudovitim lobom premagal domačega vratarja izenačili, z nekoliko sreče pa je Čerpes nekaj minut kasneje uspel povišati na 1:2. Dober začetek ….

Tukaj je na sceno stopil sodnik Lackovič. Po še enem napadu Atleti&ca in nevarnem in najbrž neubranljivem strelu Korotaja je domači branilec žogo z roko na precej očiten način preusmeril mimo gola, a je sodnikova piščalka ostala nema. Po pritožbah se je sodnik zagovarjal z besedami: “Nisem gledal!“. Ne “Nisem videl” ampak “NISEM GLEDAL!“. Gospod Lackovič, zakaj ste bili tam?! Če se želite sprehajati, pojdite v gozd ali na travnik, če vas nekdo plačuje zato da sodite, potem prosim opravljajte svoje delo! (Razen če ste seveda dobili kakšno povišnico?). Ostali smo mirni, lahko se zgodi….

Kmalu za tem še ena izmed številnih akcij mariborskega kluba in tudi tokrat je eden izmed domačinov posredoval z roko. Lackovič je navkljub protestom zgolj zamahnil z roko, tekma se je nadaljevala in iz te nedosojene roke so nogometaši Marjete prešli v napad….obrambni igralec je nabil žogo s vso močjo preko polovice igrišča, kjer je njihov napadalec stal v offside položaju za kar 200 centimetrov. Tako je, ni šlo za pol koraka, šlo je za minimalno 2 metra in to potrdilo tudi nekaj gledalcev! Spet brez prekinitve in napadalcu ni bilo težko zadeti in izenačiti izida na 2:2. V drugem polčasu, ko sem sedel na klopi, mi je postalo jasno, zakaj offside ni bil dosojen; stranski sodnik se je gibal kakšnih 15m od kakršnekoli linije, s takšnega položaja je offside dejansko nemogoče dosoditi.

Z Medobčinske nogometne zveze Maribor sem pred dnevi prejel email z naslovom “Tečaj za sodnike pripravnike“, podpisanemu predsedniku zveze Rudiju Turku bi predlagal, da na tečaj pošlje že obstoječi kader, saj sodniki, ki zdaj sodijo očitno niso kos svojim nalogam. Priporočil bi tudi, da predpišete poseben poudarek za snov “Prepovedan položaj” sodnikoma Šinkovcu in Pajtlerju, saj očitno ne vesta, kje sploh morata stati. V liniji fanta, v liniji. Če sta vsaj malo ambiciozna in želita kdaj soditi tudi v 1. medobčinski ligi, “leder zic pa za knjige”!

Mislite da je to vse? O ne, pa ni. Še kratek povzetek ostalih sodniških kretenizmov, ki uvršajo ta dogodek v samo špico najslabše sojenih tekem:

- naš igralec Klampfer je prejel direkten rdeči karton, ker je ugovarjal sodniški odločitvi. Izgleda, da se standardi gradijo prav v Sloveniji in to v najnižji ligi, v tujih tega namreč še nisem videl, ponavadi se pokaže rumenega, v izjemnih primerih.

- dosojen indirektni strel v našem kazenskem prostoru, ker se je žoga po strelu nasprotnikov odbila od našega obrambnega igralca. Kasneje tudi napačno izvajan taisti indirektni strel, saj bi se ta MORAL izvajati ob pisku.

Pa smo spet pri dogodkih, ki niso bili dosojeni: po preigravanju Kneževiča je počasnejši nasprotnik z drsečim startom od zadaj podrl napadalca, brez dotika žoge. Pustil mu je odprto rano na višini kolena. Dobil je rumeni karton, ob tem pa je bilo resno ogroženo zdravje našega igralca. Spet, v tujini bi za tak prekršek igralec dobil nekaj tekem prepovedi.

Še mogoče nekaj besed o neprofesionalnem vedenju glavnega sodnika Lackoviča: ob vprašanju zakaj nam ne piska očitnih in grobih prekrškov, ki jih prejemamo, je odgovoril s približno takšnimi besedami: “Itak igrate tako zanič, da imate srečo, da vam še to kar vam dosodim!” Dokazal se je tudi ob rdečem kartonu, ko je ob protestu naših igralcev nonšalantno odvrnil: “Še kdo?” Ob takšnem dogodku se človek vpraša, ali smo na nogometni tekmi, ki naj bi bila sojena s strani za to plačanih ljudi, ali pa mogoče na divjem zahodu, kjer lokalni šerif počne, česar se mu pač zahoče?!

Sojenje v Sloveniji je na psu, to se je velikokrat izkazalo na “najvišjem” nivoju tekmovanja v 1. SNL, zdaj pa smo to izkusili na lastni koži tudi igralci NK Atleti&co Maribor. Poleg preveč očitno podkupljenih (ima kdo boljšo razlago?) sodnikov in bizarnim odločitvam, ki sem jim bil danes priča, v oči bode tudi dejstvo, da se kaznuje neko teženje k pravičnosti v obliki ugovarjanja, med tem ko nevarna igra v obliki ekstremno grobih prekrškov, ki lahko pustijo trajne zdravstvene posledice na “žrtvah” ostane spregledana.

(vem, da je zadeva rahlo neberljiva, a tekma se je končala šele pred nekaj urami, zato sem najbrž še vedno razburjen)