Preden sem se odločil da to zapišem, sem stal pred dilemo, ali naj uporabljam resnična imena, ali pa naj mogoče pišem o osebi L. Zadeva je sicer popolnoma enostavno izgoogljiva, pa vendar bom glavno osebo današnje zgodbe zavil v tančico skrivnosti. Za začetek pa uvertura v vse skupaj…

V letošnjem šolskem letu ponovno relativno redno obiskujem predavanja. Lani sem bolj kot ne skoraj izgubil voljo do šolanja, saj se mi zaradi slackanja na gimnaziji ni uspelo vpisati na spodobno in perspektivno fakulteto, kjer bi me teme predavanj dejansko zanimale in bi imel neko perspektivo za zaposlitev. Končal sem na EPF, saj po besedah staršev s končano univerzitetno izobrazbo in diplomo v roki lahko celo boga za jajca primeš.

Kaj bom počel, ko dejansko diplomiram, se mi še sanja ne. Utnila se mi je misel, da bi poskušal z izobrazbo priti čim dlje in to dejansko početi čim dlje, da se ne bi rabil zaposliti. I rather do nothing and be happy than do something that i don’t love.

A nekoč se v skoraj popolnem svetu vseeno vsak mora zresniti, najti službo, delati, kar mu je usojeno. Po treh fakutetah, treh doktoratih in tako dalje si bom vseeno moral najti službo, takšno pravo, od katere bom preživljal družino in dva otroka…postal bom profesor na EPF. Opozarjam! Ne posplošujem, ne namigujem na to, da so profesorji malo manj motivirani kot v tujini, nekateri so namreč presneto dobri, potrudijo se, da študentom dajo kar največ. Seveda obstajajo tudi takšni, ki bi si nekatere zadeve radi kar se da poenostavili (sebi)…

Zdaj pa k zgodbi…

Zdi se mi, da je ekonomija bullshit. Pa ne v celoti. Mnogo zanimivih in resničnih zadev se da naučiti, izobrazba pa zna ob diplomi biti zelo široka (in hkrati izjemno plitka!). Vseeno je tukaj grenak priokus. Mogoče sem klišejski, a resnično imam močan občutek, da se študija na EPF ne da primerjati s študijem na skoraj katerikoli drugi univerzi. Medicina, pravo, računalništvo, gradbeništvo, vse se sliši in tudi je zahtevnejše.

Prav zato je zadeva noro smešna in banalna, ko se pojavi gospod dr. L. V bistvu mu ne gre ničesar zameriti, saj je našel tržno nišo.

Prav neumno sem se počutil na predavanju, kjer sem poslušal o tem, da je sredstvo notranje logistike proizvodnega podjetja…viličar! “Tako je, bravo kolega, dobro razmišljate. Res je, tudi ročno dvigalo in tekoči trak spadata v to skupino!” Nekaj minut kasneje izvem, da je neka beljgijska multinacionalka v skladišču v Ljubljani narobe obrnila europalete in si zato naredila ozko grlo v proizvodnem procesu. Odločila se je poklicati ustrezen inštitut, ki rešuje podobne težave katerega šefe je prav gospod dr. L. Še dobro!

Omiljeni gospod dr. L. je diplomiral, magistriral in doktoriral na tem področju. Na področju, ki v bistvu nič ni. Pa ima svoj predmet, inštitut… Skozi oči laičnega opazovalca se zdi, da je vse skupaj mešanje megle…”in Jezus je iz vode naredil vino” je bil najbrž motivacijski nagovor gospodu dr. L. Zdaj je zaposlen na fakulteti in najbrž dobiva precej dobro plačo. Je edini na svojem področju v celotni Sloveniji. Vse knjige, vsi članki, vsa možna literatura na to temo nosi njegov podpis.

Pa vendar tukaj ni nič spornega.

Razen dejstva da je predmet, ki ga vodi na fakutleti vreden pol kurca. Obiskuje ga natanko 50 študentov. Knjiga, ki jo je napisal on, vsebuje natanko deset poglavij. Na prvem predavanju se predstavi. Na drugem predavanju se razdelimo v deset skupin. Vsaka dobi eno poglavje kot temo za seminarsko nalogo. V prihodnjih tednih, če gospod dr. L. blagovoli priti na predavanje (včasih nenapovedano odpadejo), potekajo predstavitve posameznih poglavij. Ena ali dve na teden. Toliko, da pridemo skozi vsa. Gospod dr. L se odloči, da bodo namesto njega predavali študenti. Cel semester. Celotno snov.

Potegnite črto, pa mi povejte, ali je to vredno profesorske plače? Jaz samo predstavljam dejstva, soditi nočem preveč. Pa vendar bi sedeti in kimati zmogel tudi jaz!