Pisca luknje sva minuli vikend doživela sanje – ne tistih, da brcava žogo z Ronaldinhom, ali tistih, da sva na Playboyevi zabavi – ampak tiste, ko v živo poslušava The Killerse.
To povem cisto vsem! Sabina je namrec vceraj odtekla normo za olimpijske igre - da, olimpijske igre v Pekingu 2008ega, tako da sem nase javljanje moral prekiniti s to izjemno novico. Za tiste, ki ne spremljate atletike in z drugimi besedami ne veste kaj je to lep sport - Sabina je 22-letna sprinterka, njena paradna disciplina je tek na 200m. Za taksno tekmovanje kot so olimpijske igre, so norme postavljene zelo visoko, tako A norma za zenske v teku na 200m znasa 23.00s, B norma pa 23.20 - za dosego taksnega rezultata je potrebno vse podrediti atletiki, pa tudi potem uspeh se ni zagotovljen. Posebej v sprintu se ti mora poklopiti vse - dnevna forma, veter, start, prava mera treme - seveda pa vse to nic ne pomaga, ce rezultata “nimas v nogah”.
“Leto 2008 je edinstveno ne samo zato, ker Slovenija predseduje Evropski uniji, ampak tudi zato , ker Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov pripravlja 1. slovenski skavtski jamboree.” (iz poročila za javnost slovenskih katoliških skavtov)
Neprekosljivo! 
Že lani sem bil zelo razočaran, ko je TV3 zamenjala svojega strokovnega nogometnega komentatorja Primoža Gliho – od takrat sem potem gledal le še tekme – zato si pred pričetkom Eura nisem obetal veliko smeha med strokovnimi analizami. Na srečo sem se motil! Izkazalo se je, da je novopečeni trener Maribora – Darko Milanič – prav tako “odličen na retoriki”. Žal nisem bil pripravljen na Darka, zato sem bil malo v šoku in si zapomnil le to izjavo: “V stresnih poklicih, kot to nogomet je, se hitro zgodi, da poveš kaj na glas.”
- čeprav se še vedno zavedamo, da smo najboljši -
V kratkem bo izdelana uradna spletna stran kluba, do takrat pa bomo poročila tekem in informacije v povezavi z Atleticom objavljali na tem spletnem naslovu.
PREJŠNIČ – NK Atleti&Co po enem treningu s kar 4:1 premaga NK Radvanje, ki se v II. medobčinski ligi Maribor nahaja na sredini lestvice (6.mesto). Izvrstna predstava celotne ekipe! Evforija prevzame igralce Atletica do te mere, da si Jurij gre kupit kopačke kar naslednji dan (povedati gre, da polovica ekipe ni igrala v kopačkah) – in tisti ki poznamo Jurija vemo, da drugače z denarjem ravna bolj … preudarno.
V torek imamo že dogovorjeno drugo prijateljsko tekmo za soboto, nasprotnik – NK Jakob. Klampfer - bivši igralec Jakoba - nas svari, da je ekipa boljša od Radvanja (Jakob je na lestvici v II. medobčinski ligi na 4. mestu), vendar Klampferja nismo jemali preveč resno.
V naši ekipi so tokrat manjkali poškodovani Demšar, noseči Murko (zmago na tekmi smo želeli posvetiti njegovemu v soboto, 17.5. rojenemu sinu Patriku, žal se ni izšlo), prehlajeni Kirbiš, Globevnik pa se je mudil na družinskem srečanju. Tako da smo bili dokaj zdesetkani, povrh vsega pa je naš organizator igre Čerpes v dopoldanskih urah istega dne pretekel mali maraton v Radencih, Ritonja – naša edina menjava – pa še ni čisto pozdravil nategnjene mišice.
- čeprav se še vedno zavedamo, da smo najboljši -
Zadnji teden je bil za novoustanovljeni NK Atleti&Co zelo pester. V nedeljo 11.5 se je odvila naša prva ”11 proti 11” tekma – nasprotnik: NK Radvanje. Minulo soboto pa smo, ne še popolnoma regenerirani, gostovali pri NK Jakobu.
Nedelja, 11.5.
Kak teden pred zgoraj napisanim datumom, nam je predsednik NK Radvanja v znak prijateljskih odnosov in dobrega sodelovanja (naslednjo sezono bomo namreč domače tekme igrali na njihovem igrišču - pod Pekersko gorco) ponudil prijateljsko tekmo, saj je bilo Radvanje tisti vikend prosto ligaških obveznosti.
Dan prej smo tako namesto klasičnega malega nogometa, razdelili igralna mesta, malo potrenirali podaje, “petelinčka oz. ševo” in par strelov z razdalje. Večina nas je potem še isto popoldne nabavila nogometne ščitnike in štucne, ker dresov še nimamo smo igrali kar v markirkah. Sledi poročilo s prve tekme.
———————————————————————————————————
Prijateljska tekma: NK Radvanje: NK Atleti&co Maribor
Kraj: Stadion pod Pekrsko gorco
Ura: 16.00
Gledalcev: 61 (prešteto)
Končni rezultat: 1:4
Prejšnji teden so se pričeli ”Dnevi tibetanske kulture v Mariboru”. V sklopu tega projekta so iz Indije prišli trije tibetanski (budistični) menihi, ki v prostorih mariborskega gradu izdelujejo mandalo. V četrtek, 22.5. ob 20. uri bodo v Narodnem domu imeli koncert oziroma molitev, pod imenom ”Sveti zvok Tibeta”, dva dni kasneje, torej v soboto, pa bodo mandalo ob ceremoniji stresli v Dravo – uničenje nečesa tako čudovitega kot je mandala ponazarja minljivost vsega okoli nas in obenem z vrnitvijo peska v ekosistem ohranja pozitivno energijo na tem prostoru.
Ker so moj oče organizator tega projekta, nas je doletela ta čast, da smo eno popoldne lahko gostili ljudi, ki bodo glede na zdajšnjo situacijo na Tibetu, v kratkem postali živa čudesa. Ti gospodje so Thupten (50 let), Mingyur (43 let) in Thinlay (25 let). Po narodnostih so Tibetanec, Nepalec in tibetanski Indijec, vsi pa prihajajo iz istega samostana – Gyoto monastery, ki leži v mestu Dharamsala v Indiji. V Dharamsali živi tudi Dalai Lama, oziroma Njegova svetost, kot mu pravijo Tibetanci. Moje prejšnje precej slabo mnenje o Tibetanskih menihih se je po tem popoldnevu bistveno izboljšalo. Navkljub precej polomljeni angleščini skoraj celotnega omizja smo se odlično razumeli. Takoj na začetku je Thupten pokazal svoj izvrsten smisel za humor, ko smo se pogovarjali o “masali“, čaju ki izvira s tibetanske planote, se je Mingyur pohvalil:
“I know masala tea” in šef mu je cinično odvrnil: “You do, a?” Thupten je drugače sinonim za besedo ”modrec”. Je 4. človek samostana, kar pomeni - velika živina. Tudi njegov način govora je tak, da pritegne pozornost in zanimanje – ko govori on, vsi ostali utihnejo.
Po mojem mnenju en najboljših bendov ‘ever’, se je leta 2003 v Readingu za nedoločen čas poslovil od svojih oboževalcev. Če obstaja boljši način slovesa, kot da ti 100.000 ljudi poje: ”… well, just let them go …” …
Ob gledanju spodnjega videa, ki preprosto mora bit na najinem blogu, me ob tem, ko mi gre na jok, spreletavajo mravljinci. Pa še glavni pevec (Damon Albarn – po tem ko so se Bluri razšli, je ustanovil virtualno skupino Gorilazz) je tak superkul – ni je primernejše besede za človeka, ki med zadnjo pesmijo, med 3 sekundnim premorom, pred vrhuncem pesmi reče polnemu stadionu: ”Thank you very much, Reading, thank you”, potem pa 0,1 miliona ljudi poje na njegovo povelje… Mislim, aaahhhh!!Pa še lep je!
Pa še besedilo, da boste lahko prepevali zraven 
This is the next century
Where the universal’s free
You can find it anywhere
Yes, the future’s been sold
Every night we’re gone
And to karaoke songs
How we like to sing along
‘though the words are wrong
It really, really, really could happen
Yes, it really, really, really could happen
When the days they seem to fall through you
Well, just let them go
No-one here is alone
Satellite’s in every home
Yes, the universal’s here
Here for everyone
Every paper that you read
Says tomorrow’s your lucky day
Well, here’s your lucky day
It really, really, really could happen
Yes, it really, really, really could happen
If the days they seem to fall through you
Well, just let them go
Malokdo ve, kako pomemben je bil včerajšnji dan za mariborski šport. Dokončno se je namreč ustanovil že v naslovu omenjeni NK Atleti&Co Maribor, ki bo v naslednji sezoni štartal na prvaka 2. Mariborske medobčinske lige.
Pred približno letom je udarila novica: ”Čeplakova pozitivna na doping kontroli in suspendirana za nedoločen čas”. Bil sem šokiran, pa saj to je nemogoče! Sem velik privrženec atletike in s srcem navijam za slovenske atlete, predvsem sta mi ljuba naša največja asa - Jolanda Čeplak (no, mi je bila) in Matic Osovnikar (sklenil sem, da če dobijo Osovnikarja, atletike ne gledam več), povrh vsega pa se z atletiko aktivno ukvarjam že 11 let, zato me je ta novica toliko bolj prizadela.
Po letu dni pritoževanja in zavlačevanja strokovne ekipe Jolande Čeplak, je pred kakšnim tednom spet udarilo – ”Jolanda Čeplak dobila dve leti suspenza”. Nisem se posebej vznemirjal dokler nisem prebral prispevka Igorja E. Berganta, ki ga je objavil na svojem blogu. Priznani novinar v svojem prispevku brani našo največjo atletsko superzvezdo, kar pa se mi zdi nedopustno.
