Po mojem mnenju en najboljših bendov ‘ever’, se je leta 2003 v Readingu za nedoločen čas poslovil od svojih oboževalcev. Če obstaja boljši način slovesa, kot da ti 100.000 ljudi poje: ”… well, just let them go …” …

Ob gledanju spodnjega videa, ki preprosto mora bit na najinem blogu, me ob tem, ko mi gre na jok, spreletavajo mravljinci. Pa še glavni pevec (Damon Albarn – po tem ko so se Bluri razšli, je ustanovil virtualno skupino Gorilazz) je tak superkul – ni je primernejše besede za človeka, ki med zadnjo pesmijo, med 3 sekundnim premorom, pred vrhuncem pesmi reče polnemu stadionu: ”Thank you very much, Reading, thank you”, potem pa 0,1 miliona ljudi poje na njegovo povelje… Mislim, aaahhhh!!Pa še lep je!

Pa še besedilo, da boste lahko prepevali zraven

This is the next century
Where the universal’s free
You can find it anywhere
Yes, the future’s been sold
Every night we’re gone
And to karaoke songs
How we like to sing along
‘though the words are wrong

It really, really, really could happen
Yes, it really, really, really could happen
When the days they seem to fall through you
Well, just let them go

No-one here is alone
Satellite’s in every home
Yes, the universal’s here
Here for everyone
Every paper that you read
Says tomorrow’s your lucky day
Well, here’s your lucky day

It really, really, really could happen
Yes, it really, really, really could happen
If the days they seem to fall through you
Well, just let them go

Foto: Urban Brumen

Novi ljudski vrt…

Klik za nadaljevanje »

Malokdo ve, kako pomemben je bil včerajšnji dan za mariborski šport. Dokončno se je namreč ustanovil že v naslovu omenjeni NK Atleti&Co Maribor, ki bo v naslednji sezoni štartal na prvaka 2. Mariborske medobčinske lige.

Klik za nadaljevanje »

Pred približno letom je udarila novica: ”Čeplakova pozitivna na doping kontroli in suspendirana za nedoločen čas”. Bil sem šokiran, pa saj to je nemogoče! Sem velik privrženec atletike in s srcem navijam za slovenske atlete, predvsem sta mi ljuba naša največja asa - Jolanda Čeplak (no, mi je bila) in Matic Osovnikar (sklenil sem, da če dobijo Osovnikarja, atletike ne gledam več), povrh vsega pa se z atletiko aktivno ukvarjam že 11 let, zato me je ta novica toliko bolj prizadela.

Po letu dni pritoževanja in zavlačevanja strokovne ekipe Jolande Čeplak, je pred kakšnim tednom spet udarilo – ”Jolanda Čeplak dobila dve leti suspenza”. Nisem se posebej vznemirjal dokler nisem prebral prispevka Igorja E. Berganta, ki ga je objavil na svojem blogu. Priznani novinar v svojem prispevku brani našo največjo atletsko superzvezdo, kar pa se mi zdi nedopustno.

Klik za nadaljevanje »

V Mariboru bo v kratkem zaživel nov nogometni klub v kategoriji ”vlki fuzbal” z domiselnim imenom NK Atleti&Co Maribor ( lahko se bere tudi kot NK Atletico Maribor).

Kako vem? Sem eden od njegovih ustanovnih članov, trenutno opravljajoč funkcijo predsednika – trenutno zato, ker upam da nas bo v kratkem kupil kak šejk, al pa vsaj Bolarič, pa še premalo brade imam za predsednika, tako me je sekretarka ob obisku MNZM (Medobčinske nogometne zveze Maribor) vprašala: ”Sej si polnoletn, ne?” – ampak ne morem ji zamerit, ker je preprosto preveč zmešana, simpatično zmešana.

Klik za nadaljevanje »

Zgornjo fotografijo sem posnel na Schiserjevi zabavi (ne čisto, ampak glede na fotografijo bi jo lahko res mirno uvrstili tja) – pozirata levo Kathrine in desno Doris, ali bolje rečeno DDoris Moja prijateljca. Rad jo mam in tudi ona pravi, da ma mene rada. Je moja sošolka in jaz sem njen sošolec. Pravim ji, da je bistra in tudi ona pravi meni, da sem brihtan buča. Ne mara biokemije in tudi jaz ne maram biokemije. Rad pohvalim njeno postavo, ona moje ne (Tanja je tista, ki me rada zgrabi za rit). V piceriji vedno naročiva isto pico (op.p. je pa treba povedat, da sva zadnjič malo eksperimentirala in naročila različni, ampak pici takoj zatem razpolovila in na krožnikih ustvarila identično sliko). Redno bere najin blog in se včasih tudi zasmeji moji šali, zatorej si res zasluži ta kratek oris, povrh vsega pa sem ji obljubil, da ga bom spisal, kot tudi to, da bom šel k frizerju. Oboje sem storil.

Klik za nadaljevanje »

Prejšnjo soboto se je v Slovenski Bistrici odvilo dvoransko državno prvenstvo v mnogobojih. Ker sam že kakšne tri mesece več ne ”cepam” na sobotnih distancah, me je presenetil trenerjev vpoklic v člansko ekipo za to tekmo. Ko pa sem videl štartno listo za to dokaj prestižno tekmovanje, sem bil zgrožen! Na štartni listi je bilo prijavljenih osem atletov iz PMB (Poljane Maribor) in eden iz ASB (Almont Slovenska Bistrica). Z imeni raje ne bi operiral, o tekmovalcih lahko povem le to, da sta bila na startu dva aktivna atleta, ASB-jev atlet pri PMB-ju opravlja delo trenerja, za nameček pa je bila polovica tekmovalcev za 10 kilogramov pretežkih. Tudi starostna struktura je bila pestra – od 17 do 28 let, tako bi lahko to tekmovanje poimenovali tudi ”Spopad generacij”.

Klik za nadaljevanje »

Ondan sem šel še drugič v kino poskušat čisto dojet letos najbolj nagrajen film s strani ”akademije” No country for old men. Moj prvo-drugi vtis, bi lahko sklenil po Sitkotu: Film me ni čisto prepričal, ampak drugače je pa odličn :) Nekako tako bi v bistvu res še najboljše opisal občutja po filmu. Perfekteni dialogi, odlični igralci, super posneto, idealna dolžina ..počasi mi zmanjka okrasnih pridevkov … ampak res, filmu ne morem nič zamerit, mogoče le to, da me ni ”prilimal” na sedež, kot so to naredili nekateri od preteklih oskarjevcev. Za brata Cohen, ena najslavnejših hoolywoodskih scenaristov/režiserjev/producentov/igralcev, ki vedno delujeta v duetu, je to že tretji pomembnejši Oskar - prvemu iz leta ‘97 za izviren scenarij (Fargo), sta letos dodala še Oskarja za najboljši film in Oskarja za najboljši scenarij po predlogi (No country for old men). Film sem si ogledal v ljubljanskem koloseju s prijateljico Tanjo.

Klik za nadaljevanje »

Za razliko od gospoda »jaz špilam igrce ko nor, potem se zgovarjam na glasbeno in šolo, in svojemu prijatlu še zdaj nisem zapeko Settlersov, da bi tud on lahko malo igral, povrh vsega pa še nič pametnega na blog ne napišem«, imam jaz veliko časa No vsaj včeraj sem ga mel – ampak sva ga s sestro povozla in pogledala skoraj celo sezono dr Housa.

Višek dneva pa je gotovo bil nenapovedan obisk rahlo pijanega, ampak veselega in zelo dobro razpoloženega Urbana F. in njegovega prijatelja – polbrata, Žigeja. S sestro sva se, nič hudega sluteč, že preoblekla v piđame in legla k počitku, ko začne nekdo silovito razbijat po vratih - ura je bila že čez enajsto. Kot rečeno, na drugi strani vrat so bili nasmejani Urban, Žiga in njun, verjetno takrat najboljši prijatelj, Chivas. Dodobra smo se nasmejali. Urban je imel s sabo tudi svojega digitalca, tako da smo se malo še poslikali.

Žal zaradi močnega fleša na tej sliki niso dobro vidne prefinjene brčice Urbana F., ampak lahko potrdim, da so take kot bi jih rad imel sam in lepo zaokrožijo njegovo podobo »killerja«. Povrh vsega pa brčice lepo pašejo tudi njegovima drugima alteregoma – gastarbajterju in kriminalcu – katerega predstavlja, je odvisno od spuščenosti njegove kape, ta večer je bil gastarbajter. Fino je blo, dobro smo se nasmejali, sem pa vseeno danes sanjal neke grde, grde sanje… Moram Karin poklicat, da mi pove kaj to pomeni …

S piscem tega bloga sva se v petek 1. februarja v večernih urah dobila pred najino bivšo šolo – DGM in se odpravila v bližnji MC, oziroma po domače – Pekarno. Tam je ta večer nastopal najin bivši sošolec, redni član sobotnih nogometov - pri katerih ga v obrambi odlikujeta predvsem nepopustljivost in agresivnost, v napadu pa odlična tehnika in hitrost – če ni preveč mokro; bivši član našega razrednega benda NLP (Neodvisne Liste za Pank), povrh vsega pa še odličen matematik – Vid Smolič a.k.a. Videk. Kot bobnar je nastopil v bendu z ne preveč posrečenim imenom – Bluzi rock¹.

Klik za nadaljevanje »

1. igra še v enem bendu [↩]