“Ti prokleti Nemci“, sva s starejšim možakarjem bentila v nabitem lokalu, ki je v 90% navijal za Raich. Res ne morem verjeti, kako lahko ekipa s tako gnilo igro, s takimi podpovprečnimi igralci, nikakvim trenerjem, grdimi dresi … skoraj vedno poseže po najvišjih mestih. Po drugi strani pa tudi ne razumem, kako se Nemčija sploh lahko uvrsti na Evropsko prvenstvo – če ne druga, bi jim morala UEFA prepovedati igrat že zavoljo lepote igre, po drugi strani pa se mi zdi popolnoma nesprejemljivo, da na igrišču stoji 11 igralcev, katerih dedki so bili v SS oziroma SA enotah. In to ni nazaj nič več kot 60 let! Da dodam še potezo nemških navijačev med tekmo Schalkeja in Galatasaraja, ko je celotna nemška tribuna ob prihodu turških nogometašev na teren dvignila v zrah vrečke trgovine Hardi – češ, vi reveži. Tako, da je očitno, da sem bil bolj v turških okopih.

Klik za nadaljevanje »

Mnogo blogerjev piše razne povzetke tednov, kaj vse se je dogajalo ipd., sam nikoli ne zberem dovolj motivacije in materiala. Ampak ta teden se je začel izjemno obetavno.

Prijatelj Tilen, ki je znan po svojih izjemnih izjavah, je z bratom Davidom in sorodniki čez vikend odpotoval na morje. Vrnili so se v nedeljo zvečer in ob polnoči smo se dobili na kavi. Nekatere stvari so pač v krvi, potrdilo o tem sem dobil v nedeljo pozno ponoči, ko je David po tem, ko je pogovor nanesel na Evropsko prvenstvo izjavil, da je njegova priljubljena reprezentanca Brazilija. Kmalu za tem sem ugotovil, da je ta isti David našel bližnjico iz Umaga v Sukošan, ki je blizu Zadra. Ta teče kar preko Zagreba. Tako je, da se s teto peljeta v napačni smeri, sta ugotovila dobrih 20 km pred glavnim mestom Hrvaške. Za lažjo predstavo si poglejte še zemljevid, nenadjebljivo
Včeraj pa sem, kot vedno pogosteje, ponovno delal v McDonald’su, delal sem na blagajni (ki je mimogrede z moje strani še vedno najbolj osovraženo delovno mesto). K blagajni je pristopil star možak, ter najprej rekel, da bi rad jedel nekaj ne pretrdega, a tudi ne premehkega, ko smo mu priporočili FishMaca, pa si je zaželel sadja. Pil bi kar tonik. Ko je plačal, se je obrnil in odkorakal proti izhodu restavracije

Kratko in jedernato, nasveti osebe, ki tam dela že slabe 4 mesece, za vse tiste gurmane, ki redno ali občasno obiščete to čudovito restavracijo.

1. Nikoli ne jej, ko je restavracija izjemno prazna. Zna se namreč zgoditi, da so bili sendviči narejeni že pred nekaj časa. Ne drži tista teorija, da so sendviči pripravljeni že 2 uri vnaprej, a včasih jih v kontrolni omarici držimo tudi pol ure, med tem ko standardi pravijo, da naj bi vse sendviče, narejene pred več kot 10 minutami, zavrgli. Če želite torej svežega, ne pridite, ko je restavracija popolnoma prazna!

2. Nikoli ne jej, ko je restavracijo izjemno polna. V mislih imam razne nogometne tekme in otvoritve stadionov, pa postavljanje Guinessovega rekorda v številu plesočih ipd. Takrat je v restavraciji vrsta do vrat, proizvodne kapacitete pa so omejene, zato je vse skupaj nametano bolj kot ne na pamet. V sendviču ni ljubezni, zato odsvetujem.

3. Ne naročaj sendvičev brez kumaric, ali česa podobnega. Saj razumem, da naročiš hamburger plain¹, ne naročaj pa nečesa brez kumaric. Vzame nam ogromno časa, da naredimo speciala, kumarico pa lahko odstraniš iz sendviča tudi sam. Saj razumemo, da je mogoče kdo alergičen na čebulo, ki se je zaradi “razsekanosti” ne da z lahkoto vzeti iz sendviča, ali pa kečap, kumarice pa res lahko odstranite sami!

4. Nikoli ne pridi v restavracijo 10 minut pred zaprtjem. Že res, da je delovni čas restavracije do polne ure in bi do takrat morali uslužbenci brez pomislekov delati normalno, a stvar je taka: po končanem odpiralnem času tri osebe ostanejo v restavraciji še naslednje tri ure, da vse skupaj počistijo in pripravijo na naslednji dan. Do enih morajo končati s čisto vsem in dela resnično ni malo, ponavadi je namreč potrebno zadeve za nočno izmeno pripraviti že 2 uri vnaprej, da sploh zmoreš dokončati vse, da pa moraš sendviče množično delat še minuto do zapiralnega časa, si lahko mislite, da ti vzame energijo, voljo, marsikoga pa tudi razjezi….khm.

To bi nekako bilo to, svetujem, da zakone upoštevate
Sploh pa, zakaj še hodite v McDonald’s, vam je kdo že povedal, da je vsa ta maščoba strašno nezdrava?

1. kruh z mesom, za nepoznavalce [↩]

Samo nekaj malega, čisto na kratko…

Pozna ura je, delal sem do 1 ponoči, utrujen sedim za računalnikom in prčkam razne zadeve…

Čista rutina je, da se logiram v blog, malo počekiram če so možne kakšne nadgradnje ipd., potem pa opazim, da za moderiranje čakajo štirje komentarji. Standard, vsake toliko se pojavijo točno štirje spami, ki jih pobrišem, pa mirna Bosna. Tokrat sem bil malo površen, brezbrižno sem označil kljukico na vrhu strani in pobrisal še nekaj takih, ki so bili čisto zdravi in že objavljeni.

Saj vem, da ste nekateri ob tem neprijetnem pripetljaju globoko prizadati, a komentarjev žal povrniti ne morem, zato se vsem globoko, čisto iz dna srca opravičujem.

Res je, rojstnodnevna zabava radia City se je ponovno dokazala spodobno, ma kaj spodobno, nenadjebljivo čago. Pa to ni kriv organizator (pardon, saj nimam nič proti radiu), vedno znova je kriva dobra družba. Večina izvajalcev, ki se predstavi na tem praznovanju, ni ravno za dol past, včeraj sem se zavzel naprimer samo za Neisho in pa za Predina, slišal sem žagati tudi Zablujence. Vem da so vmes peli tudi neki Hrvati, kar pa ni ravno po mojem okusu
Za City smo se s sošolci iz gimnazije začeli pogovarjati že pred dobrim mesecem, naš tradicionalen pohod iz v bistvu centra mesta pa do pod Pohorja je bil dogovorjen. Potem je najprej zašunjal M, “učit se moram“, naslednji je bil Jero, ki je raje šel na predporočno zabavo svoje sodelavke (ali mogoče predporodno?), kot zadnji je navdušil Đuro, ki je bil “bolan“. “Razlogov” za bolezen na tem mestu ne bom navajal.

S Tilenom sva tako ostala sama, na koncu sva se sprijaznila z dejstvom, da na letošnjo zabavo pač ne bova šla. Tako smo s Štabulom (ja, l je tukaj namenoma) sedeli na Glavnem trgu na kavi, ko me pokliče sošolec Seba iz OŠ, tudi z njim sem se dogovarjal, da se vidimo gori. Slučajno se je nahajal ulico stran od mene, kjer je tudi on popival, vsedel se je v avto in ga odpeljal štiri ulice naprej, potem pa skupaj s Primožem prišel do nas, skupaj smo spili še en pir.

Tukaj naprej se začenja legendarni del, ki ga seveda zaradi strahu pred tem, da moj blog čita tudi moja mama, ne bom v celoti napisal! Vsak je šel v svojo smer, vsak je nekaj pojedel, dobili smo se kako uro in pol za tem ter se okoli 20ih odpeljali proti Pohorju, tam nekaj malega še spili, padale so dobre debate, smejali smo se tako, da me še vedno bolijo obrazne mišice. Bilo je super, tako da: M, Jero, Đuro, resnično vam je lahko žal, da niste prišli!

Pa še ena odlična zadeva se je zgodila včeraj! Po dveh dneh sem končno našel delujoč bankomat, dvignil sem denar, se podal na pošto in dvignil pošiljko, v kateri je bilo tole:

Tako je, z M odhajava na FM4 Frequency Festival, ki bo avgusta v Salzburgu, igrali pa bodo tudi THE KILLERS!!!!

WAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!

Poročila z naših tekem bom prekinil zaradi čudovitega razloga. Klubski soigralec in prijatelj - Darjan Murko - je prvič postal očka. Ponudil nam je enkratno rešitev za klub, saj bomo v naslednjih sezonah potrebovali mladinske selekcije, mali Patrik pa bo kar prvi v naši U4 ekipi.

Tukaj je nekaj fotografij ter copy-paste teksta, ki ga je poslal novopečeni ata (to je po novem tudi njegov vzdevek):

evo pošiljam ti slike od prvega podmladka nk atletico mb, če boš dal kaj na net. maš prej ko se je rodil, ko spi z atejom, in ko se previjamo.

ajd

ati, mami in patrik

Pred dobrima 2 mesecema je Andrej pisal o starejših produktih, ki so jih izrinili novejši, “modernejši”… danes pa sem se v podobni situaciji znašel tudi sam.

Na poti iz mesta se mi je zaluštal sladoled, preko Starega mosta sem prikorakal na Tabor, tam pa je na Ljubljanski cesti zmotila prometna nesreča, popolnoma uničen motocikel je preusmeril mojo pozornost in odšel sem mimo kioska, kjer prodajajo zamrznjene dobrote.

Da ne bi prehodil vse poti nazaj, sem se zato ustavil v trgovini, ki je pač bila na poti in si privoščil celi dve ledenki. Ko pa sem že stal na blagajni, sem zagledal to dobroto. Kot malemu otroku mi jih je vsak teden prinašal dedek in vedno sem se jih razveselil. Pograbil sem jih celo pest, blagajničarki pa od veselja pustil 20 centov napitnine.

Včeraj sem po dolgem napovedovanju končno postal mož dejanja in se odpravil v trgovino. Predolgo sem čakal s tem nakupom, kmalu bi postalo prepozno in zadeve se več ne bi dalo rešiti na tako enostaven in prefinjen način.

Moja najnovejša pridobitev je Remington HC760S, plačal sem ga slabih 60€, v praksi izgleda takole:

Zakaj bi plačeval po 5€ in več, če lahko isto zdaj storim sam, v nekaj mesecih pa se bo investicija zagotovo povrnila. Zdaj hodim naokrog takšen:

Sem to mogoče kdaj že povedal??

Pravkar sem prišel z dela v McDonald’s -u, po dveh tednih in nekaj zdravstvenih težavah sem se vrnil na delovno mesto, ker sem malo ven padu, sem tokrat delal samo 4 ure, od 12. dalje.

Nadrejeni so me presenetili z razporedom, saj so me ne glede na to, da pečem najboljše burgerje, razporedili na lobby, delavci, ki so razporejeni na lobby, se ukvarjajo s čistočo v jedilnih prostorih, pospravljajo pladnje, brišejo mize, vsakih 15 minut pa naj bi skočil pogledati tudi na WC in počistil morebitno svinjarijo.

WC-ji so danes začuda bili v dokaj dobrem stanju, kot vedno pa so me presenetili pladnji, vedno znova namreč ugotavljam, da ljudje ne znajo jesti, kaj jesti, osnovnega bontona o hranjenju in čistoči nimajo. Zakaj popackajo solatno omako po celem pladnju, stlačijo pommes v plastenko in plastični pokrovček nalepijo s vsebino pite kar direktno na pladenj?

Zakaj obstaja papir, ki prekriva pladenj? Zato, da bi svinje lahko packale po tem papirju, če sploh morajo packati….pa jim očitno ni dovolj.

Tako, odločil sem se posodobit izgled bloga.

Kaj so bili razlogi? Najprej to, da je itak izšla že pred enim mesecem nova verzija Worpressa, s katero pa ni nujno, da bi bila kompatibilna prejšnja tema, plugini itd…še drugi razlog pa je…da že kar nekaj časa nisem našel motivacije za pisanje….upam, da bo prišla s posodobitvijo.

Je pa tukaj še ena zadeva…registriral sem novo domeno, demsar.org, na katerem bo v prihodnosti dosegljiv blog. Razlog je ta, da mama zapušča trenutno službo, s tem, ko bomo ostali brez koncesije, pa bomo ostali tudi brez pravne osebe, na katero bi domena lahko bila registrirana. V prihodnosti naju torej lahko berete na demsar.org.