Pisca luknje sva minuli vikend doživela sanje – ne tistih, da brcava žogo z Ronaldinhom, ali tistih, da sva na Playboyevi zabavi – ampak tiste, ko v živo poslušava The Killerse.
Res je, rojstnodnevna zabava radia City se je ponovno dokazala spodobno, ma kaj spodobno, nenadjebljivo čago. Pa to ni kriv organizator (pardon, saj nimam nič proti radiu), vedno znova je kriva dobra družba. Večina izvajalcev, ki se predstavi na tem praznovanju, ni ravno za dol past, včeraj sem se zavzel naprimer samo za Neisho in pa za Predina, slišal sem žagati tudi Zablujence. Vem da so vmes peli tudi neki Hrvati, kar pa ni ravno po mojem okusu 
Za City smo se s sošolci iz gimnazije začeli pogovarjati že pred dobrim mesecem, naš tradicionalen pohod iz v bistvu centra mesta pa do pod Pohorja je bil dogovorjen. Potem je najprej zašunjal M, “učit se moram“, naslednji je bil Jero, ki je raje šel na predporočno zabavo svoje sodelavke (ali mogoče predporodno?), kot zadnji je navdušil Đuro, ki je bil “bolan“. “Razlogov” za bolezen na tem mestu ne bom navajal.
S Tilenom sva tako ostala sama, na koncu sva se sprijaznila z dejstvom, da na letošnjo zabavo pač ne bova šla. Tako smo s Štabulom (ja, l je tukaj namenoma) sedeli na Glavnem trgu na kavi, ko me pokliče sošolec Seba iz OŠ, tudi z njim sem se dogovarjal, da se vidimo gori. Slučajno se je nahajal ulico stran od mene, kjer je tudi on popival, vsedel se je v avto in ga odpeljal štiri ulice naprej, potem pa skupaj s Primožem prišel do nas, skupaj smo spili še en pir.
Tukaj naprej se začenja legendarni del, ki ga seveda zaradi strahu pred tem, da moj blog čita tudi moja mama, ne bom v celoti napisal! Vsak je šel v svojo smer, vsak je nekaj pojedel, dobili smo se kako uro in pol za tem ter se okoli 20ih odpeljali proti Pohorju, tam nekaj malega še spili, padale so dobre debate, smejali smo se tako, da me še vedno bolijo obrazne mišice. Bilo je super, tako da: M, Jero, Đuro, resnično vam je lahko žal, da niste prišli!
Pa še ena odlična zadeva se je zgodila včeraj! Po dveh dneh sem končno našel delujoč bankomat, dvignil sem denar, se podal na pošto in dvignil pošiljko, v kateri je bilo tole:
Tako je, z M odhajava na FM4 Frequency Festival, ki bo avgusta v Salzburgu, igrali pa bodo tudi THE KILLERS!!!!
WAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!! 
Po mojem mnenju en najboljših bendov ‘ever’, se je leta 2003 v Readingu za nedoločen čas poslovil od svojih oboževalcev. Če obstaja boljši način slovesa, kot da ti 100.000 ljudi poje: ”… well, just let them go …” …
Ob gledanju spodnjega videa, ki preprosto mora bit na najinem blogu, me ob tem, ko mi gre na jok, spreletavajo mravljinci. Pa še glavni pevec (Damon Albarn – po tem ko so se Bluri razšli, je ustanovil virtualno skupino Gorilazz) je tak superkul – ni je primernejše besede za človeka, ki med zadnjo pesmijo, med 3 sekundnim premorom, pred vrhuncem pesmi reče polnemu stadionu: ”Thank you very much, Reading, thank you”, potem pa 0,1 miliona ljudi poje na njegovo povelje… Mislim, aaahhhh!!Pa še lep je! 
Pa še besedilo, da boste lahko prepevali zraven
This is the next century
Where the universal’s free
You can find it anywhere
Yes, the future’s been sold
Every night we’re gone
And to karaoke songs
How we like to sing along
‘though the words are wrong
It really, really, really could happen
Yes, it really, really, really could happen
When the days they seem to fall through you
Well, just let them go
No-one here is alone
Satellite’s in every home
Yes, the universal’s here
Here for everyone
Every paper that you read
Says tomorrow’s your lucky day
Well, here’s your lucky day
It really, really, really could happen
Yes, it really, really, really could happen
If the days they seem to fall through you
Well, just let them go
Po 30. januarju, ko sem prebil led, imam(o) spet koncert.
Tokrat ne bom igral sam, nastopili bomo z mladinskim godalnim orkestrom SGBŠ in to celo v Kazinski dvorani SNG v Mariboru. Kaj bomo igrali, vam ne povem, ste vsi skupaj vljudno vabljeni!
V ponedeljek, 21.4. ob 19. uri
Menda sem že omenil, da sem po 7 letih spet začel igrati čelo. Lansko poletje me je nenadoma prijelo, sestra se je pozanimala pri svojem profesorju violine in…voila, ušunjali so me v 7. razred nižje glasbene šole, z namenom, da me pripravijo na sprejemne izpite (ki so mimogrede čez en mesec in dva dni).
Meseci tečejo, meni gre vedno bolje, profesorica pa me šokira z dejstvom, da bom moral nastopiti. In to pred publiko Nekaj dni pred d dnevom sploh še nisem znal skladbe na pamet, naučil sem se jo seveda čez noč, na “generalki” je bilo še vse OK, nekaj minut preden sem stopil na oder pa….potenje, tresenje…tremaaaaa.
Ko stopim na oder in se priklonim, mi skoraj uide smeh, ljudem mora biti noro hecno, da med vsemi 14-letniki nastopi še en obritoglavi, kao odrasli moški.
Začnem, odigram nekaj taktov. V bistvu se kaj malo skladbe spomnim, najbrž je bila trema prevelika. Vem, da sem storil dve manjši napaki, ki pa nista bili slišni tistim, ki skladbe ne bi poznali.
Profesorica je rekla, da sem jo “100% presenetil”1, sestrin zdaj že nekdanji, profesor violine in moj zdajšnji mentor pri godalnem orkestru pa je rekel, da se vidi, da mi gre vedno bolj in da bom prihodnje leto že čisto tapravi.
Da boste vedeli kaj sem igral (seveda ne tako dobro, ampak boljše ): Bachov Courante
[↩]S piscem tega bloga sva se v petek 1. februarja v večernih urah dobila pred najino bivšo šolo – DGM in se odpravila v bližnji MC, oziroma po domače – Pekarno. Tam je ta večer nastopal najin bivši sošolec, redni član sobotnih nogometov - pri katerih ga v obrambi odlikujeta predvsem nepopustljivost in agresivnost, v napadu pa odlična tehnika in hitrost – če ni preveč mokro; bivši član našega razrednega benda NLP (Neodvisne Liste za Pank), povrh vsega pa še odličen matematik – Vid Smolič a.k.a. Videk. Kot bobnar je nastopil v bendu z ne preveč posrečenim imenom – Bluzi rock1.
Danes ugotavljam, da sem povsem brez energije, ali pa se mogoče temu reče lenoba? Kaj bi dal za to, da bi ležal nekje na toplem, s hladnim pivom v eni in cigareto v drugi roki1. Kot da bi bilo za mano noro težko obdobje, bi najraje zaspal in pustil vse skupaj na pavzi…
In potem mi postane slabo, ko se zavem, da imam še manj kot 2 dni časa, da predelam skoraj 200 strani knjige do kolokvija…to pa ni vse, še izpitno obdobje se začenja. Bljak.
Tom Petty - Free Fallin’ mi vsaj za nekaj trenutkov pomaga poslati možgane na pašo.
Danes mi je prijatelj svetoval ogled tega videa. Najbrž vsi poznate melodijo. Posnetek se začne z razlogi, zakaj je dečko končal z igranjem čela in presedlal na kitaro, kasneje pa pove, da bolj kot instrument sovraži skladatelja originalne skladbe in potem najde melodijo še v vseh mogočih skladbah. Meni je kul
Na pogovoru z Damjanom Murkom smo se super razumeli, prav tako sva prejela vabilo za predstavitev novega albuma Eden in edini, dogodek pa se bo zgodil danes ob 18.00 v hotelu Piramida v Mariboru. Upava, da bo veliko poznanih oseb, da jih pofotkava in potem objaviva..
