Torej nas Anton Demi Borkovic je z zadnjim prispevkom mojo druzino prestrasil do te mere, da sem od dedka dobil mail: “Tine, kako zdravje?“, sestricna pa name benti na odprti sceni. Malo zalosten vam moram povedati, da sem zdrav. Zal nimam malarije (ta bi sicer lepo sledila pljucnemu edemu, pa res se slisi kot kul bolezen ).

Klik za nadaljevanje »

Danes je bil sicer dogovorjen sestavek, ki bi ga napisal M, a je zaradi lazje oblike malarije v postelji (mami sporoca, da bo vse ok )

Pisal sem torej o nasem dopustu na pacifiski obali, ko nismo poceli cisto nic. Zadnji dan pa so nekateri dogodki le popestrili nase polezavanje.

Klik za nadaljevanje »

Cisto nic.

Tako je. Najbrz ste kdaj ze gledali kak ameriski film, ko glavni sef cel dan sedi v gostilni, skulirano sedi in pije pivo, zraven pa se mece karte. Tocno to namrec zadnja dva dneva pocnemo mi.

Klik za nadaljevanje »

Vcerajsnje odkritje stejemo za napol revolucionarno - ugotovili smo namrec, kako se pravilno pije tekila. Verjetno nismo edini, ki smo doma to zganico iz agave - kaktusovega soka - tocili po nasih grlih le zaradi nizke cene in efekta. Marsikdo je verjetno nad njo hitro obupal zaradi neprijetnega okusa, ampak pozor: ce boste upostevali sledeca navodila, se zna zgoditi, da boste tekilo vzljubili, kot smo jo mi za en vecer (danes je spet ne maramo).

Kot smo bili pouceni se tekila pije pavilno tako:
1) na polizan del roke natrosis malo soli in s to isto roko primes limeto
2) natocis merico tekile (dobro je da ni vecja od 0,3dl) in jo primes z drugo roko
3) polizes sol, ugriznes v limeto in iz nje posesas sok - to mesanico zadrzis v ustih!
4) hitro ruknes tekilo tako, da se limetin sok in tekila v ustih zmesata
5) pogoltnes
6) zavpijes: “aaaaghhh! kak pase!”

Resnicno tekila dobi cisto drugacen okus – pitnega. V bistvu se nikoli prej tudi nismo vprasali: “Zakaj je zraven sol?” – odgovor je genialen – zaradi tega, da takoj ustvaris fiziolosko raztopino, ki veliko hitreje pride v kri – torej, da te prej poci Tako, da tekili tudi ne gre ocitat prevelike zahrbtnosti, samo ocenit se pa moras znat!

SALUD!!

in to zaradi dveh dejstev: prvic, uspesno - torej, ne da bi bili oropani - smo prestali nase 4 - dnevno bivanje v Mexico Cityu in drugic, iz Mexica City, ki lezi na 2300m nadmorske visine, smo se spustili v 800 metrov nizje lezeco Oaxaco.

Klik za nadaljevanje »

…poskusal bom nadaljevati tam, kjer je zakljucil M…

Po voznji s taksijem, ko smo utrujeni in prestraseni prisli z letala, ko smo ugibali, ali nas bo voznik mogoce polne denarja zapeljal v kaksno ulico k svojim prijateljem in nam vzel vse razen spodnjic, prispeli pred hostel Moneda, pozicioniran v cistem srediscu mesta, se nam je kamen odvalil s srca. Utrujeni smo se odvlekli skozi vrata, kjer nas je sprejel sumljiv¹ Mehican v popolnoma polomljeni anglescini, najbrz pa tudi spanscini.  Ko nas je nasel v racunalniku in smo placali preostanek najemnine, nam je izrocil kljuc sobe v tretjem nadstropju….

Klik za nadaljevanje »

1. ne zelim izpasti rasist, a ti zapeceni so skoraj vsi sumljivi [↩]

Potovanje se je zacelo, kot sva pricakovala - s skorajsnjim pojebanim strmoglavljenjem letala.

Tadeja in Rok sta naju s kar precejsno zamudo pobrala in krenili smo proti Dunaju. Tadaja ni vedela za nase zabavljaske sposobnosti in je zato na pot s seboj vzela se seksabilno Nastio. Med potjo naju je Rok strasil s svojimi zgodibicami iz “Aircrash investigationes” ala: ”Stari al pa ona, ko je slo letalo v vulkanski pepel pa jim potem ozgalo, ampak cisto ozglao okna, pa potem niso vidli gore …”  “Jero, lape!” sva puskusala utistati to strasilo. Do letalisca nic posebnega razen veliko pozitivne energije, smeha in zgeckanja. Zal ne z Nastjo in Tadejo.

Klik za nadaljevanje »

Jutri v zgodnjih jutranjih urah se bo avtorski dvojec ali ”dynamic duo” kot so naju poimenovali na spletu v družbi novega popotniškega kolega Roka odpravil na 30 dnevno raziskovanje čarov že skoraj mrtve majevske civilizacije, in to prav v njeno osrčje – Mehiko.

Naše popotovanje se bo začelo okoli šeste ure, ko bomo iz štajerske metropole krenili proti Dunaju. Naš taksi bo prijazna Rokova sestra Tadeja, ki bo na letališču dobila pijačo po izbiri. Naša jeklena ptica se bo, če bo seveda vse po sreči, od tal odlepila ob 11.55 – takrat pričakujem, da nam vsi pošiljate lepe misli. Na tem mestu moram povedat, da me je letenja strah kot psa – resnično se ničesar ne bojim bolj. Niti strele. Na mojo srečo ima Jernej isti problem, kar pride zelo prav, ko moraš med vzletom nekoga držat za roko. Mirno bi me lahko uvrstili med osebje posadke, saj vedno sedim ob krilu (tisti, ki ste kdaj gledali ”Crash investigations” veste da je to najbolj ojačan del letala) in ga kontroliram – jebi ga, nekdo mora opozorit posadko če se krilo slučajno odtrga. Po 11-urnem poletu, med katerim letimo proti času, bomo ob 16.55 pristali na ”the wold’s busiest airport” Hartsfield-Jackson, Atlanta. Po dveh urah čakanja pa naprej do grandes ciudad del mundo - Mexica City. Fiksnega plana poti še nimamo narejenega, vendar bo pot zgledala nekako tako:

Klik za nadaljevanje »