Ubijalci so nastopili kot zadnja skupina v sklopu tridnevnega festivala FM4 Frequency. Organizatorja gre pohvaliti za res odličen nabor skupin, tako so na koncertu igrali R.E.M, Travis, The Hives, The Killers, Dropkick Murphys, če se ne bi Pete Dorothy zadrogiral bi igrali in peli tudi BabyShambles, Fantastischen Vier in še mnogi drugi. Torej veliko je bilo razlogov, da do popolnosti izkoristiva najino 3-dnevno karto, ki je vključevala tudi camping in parking, zato sva se na romanje proti Salzburgu podala že v četrtek popoldan. Spaguar je nalogo opravil brezhibno in po le 5-ih urah vožnje sva prispela na nepregledno veliko parkirišče. Hitro sva postavila šotor..

..in pojedla polovico najine celotne zaloge hrane (štruco kruha in Poli) – glede na platoje piva in žare, ki so si jih zraven prinesli ostali, je bilo jasno, da sva prišla prej zanič kot dobro založena. Ampak Travis in R.E.M sta bila ta večer res odlična, tako da sva brez večjih problemov zaspala lačna.

(Že je rahlo deževalo)

Naslednji dan sva se zbudila že v kar lepo deževje in se odpravila na »ein scweine wienerschnicel, bitte«. Ob povratku v šotor je bila zemlja razmočena do te mere, da se je vgrezalo do gležnjev. Ta večer so igrali The Hives. Ko je uro pred koncertom že nehalo deževati in sva si vsa vesela obuvala premočene čevlje, je štartala nevihta. S »P****n dež!!« na ustih sva se sezula in na silo zaspala.

Zjutraj me zbudijo panični kriki: »Stari, voda je v šotoru! Vodo mava v šotoru!! Ni ga bolj ogabnega od tega. Jaz grem! Jaz grem pa magari s taxijem!!..« in res, najina blazina in nekaj oblačil je plavalo na vodi. »Jaz grem v hotel! Sej nisva živali, da bi spala na mokrem!« Temu res nisem mogel oporekati, zato sva se oblekla – no, jaz sem ostal kar v pidžami. Ko pa stopiva ven pa drugi šok – voda je dobesedno drla v potokih pod nekaterimi šotori…

Med sprehodom po blatu, ki je segal dobesedno do kolen, sva ugotovila, da najin šotor niti ne stoji na slabi lokaciji. Na poti do najinega vozila sva tako videla apatično stanje v blatu, jok – tu mislim predvsem Demija, pa potem poskuse podiranja blatnega šotora, krike nemoči »AAA!!«, ki odlično opišejo občutke, ko ti po tleh pade še edina čista vrečka, pritiskanje na gas, čeprav je bil avto do štol-štange vkopan v blato itd. Lahko bi rekli, da nam jo je vreme en malček zagodlo, ane?

Na parkirišču sva imela pri izvozu kar nekaj sreče. Na cesto je bilo nemogoče priti brez pomoči traktorjev. Najina taktika je bila preprosta: spraviti avto čimbližje izhodu. Tako sva brezciljno pognala avto v razrito blato in obtičala kakšnih 30 metrov pred tem asfaltiranim genialnim izumom Rimljanov. Naj se sliši še tako čudno, ampak prišla sva najdlje med vsemi avtomobili, tako da sva hitro postala zanimiva za odvlek s parkirišča že zaradi tega, ker sva blokirala izhod. Že čez nekaj minut sva iskala trdo streho nad glavo. Če se boste kdaj mudili v Hofu bei Salzburg, vam toplo priporočam nastanitev v edinem Gasthausu v tej vasici. Prijazni gospe, ki sva jo poimenovala kar mama, ne bi niti malo zameril, če bi naju v stanju v katerem sva vkorakala v njeno vežo – torej premočena in blatna, povrh vsega pa jaz v pidžami -  nagnala z besedami: »Marš, spizdita ven!« Ampak zgodilo se je ravno nasprotno, dobila sva res lepo sobo za 20€ po osebi – samo tuš je bil vreden toliko, povrh vsega pa si lahko vodo iz pipe tudi pil!! V sobi sva nato dokrajčila še drugi del najine zaloge – Poli + štruca kruha, vse skupaj pa splaknjevala z vodo. Sama sebi sva se zdela neizmerno fina.

Sledil je vrhunec – D KONCERT. Ker je celo popoldne deževalo nisva ubrala predvidene taktike – torej, da greva na ograjo stat že ob 3eh – ampak sva se na prizorišče odpravila 5 ur pred koncertom, da sva videla še Dropkick Murphyse (irski punk band iz Bostona). Če ste gledali film Dvojna igre (Departed) potem niste mogli mimo njihovega komada »Shiping up to Boston«, ki je naslovna pesem tega filma. Po nekaj zaletavanja, tako namreč zgleda ples punkerjev, sva se prebila do ograje in s komolci ven, odbijala poskuse preboja drugih do te super točke.

Sceno so za The Killerse postavljali celo uro. Polni pričakovanja smo vsakič, ko se je big screen zatemnil začeli kričat in hitro nehali, ko so se na njem spet pojavile reklame…

Okoli 11ih se luči in big screen dokončno izklopijo na oder v čisti temi pritečejo 4 postave »ja, ja , das sind die Killars«, spustijo vsak en akord – to je vsa tonska vaja – malo uglaševanja kitar – luči se prižgejo in:

»I pack my case.
I check my face.
I look a little bit older.
I look a little bit colder.
……«

V tistem afektu bi mi to lahko igralo Ptujskih 5 pa tega ne bi opazil. Torej, For reason unknown smo tako odpeli skupaj, nato pa nas je Brandon nagovoril s takim res nežnim deškim glaskom: »We are The Killers (kričanje) from fabolous Las Vegas, Nevada. It’s a bit cold tonight but we will try to do our best!« in že so pognali vsem Killer fanom dobro znane akorde Sombody told me. V bistvu sem bil večji del koncerta v diliriju, zato je snemalni del prevzel Demi – tako da v kratkem bodo na tej strani tudi posnetki najjačih komadov.

Vidi se da fantje še vedno uživajo v igranju, resnično imaš občutek, da se zelo trudijo, večkrat smo bili tudi nagovorjeni, kar da koncertu še dodaten čar. Tako smo bili v pesem When you were young pospremljeni z: »Are you ready to take this to another level!«, izvedeli, da je River is wild pesem, ki jo najraje igrajo, slišali najnovejši singl – Spaceman, bili pohvaljeni, da smo: »Fine audience«, torej brez pretiravanja, da smo najboljši – čeprav bi z Demijem verjetno prišla na top lestvico posameznikov ever, ki so najbolj kričali – zaključili pa industrijsko: »This will be our last song, it’s called All the things I’ve done, thank you very much!« odpeli, odšli z odra, sinhrono s tem pa so se prižgale luči, tehniki pa začeli odnašat inštrumente – da ne bi bilo kakšne pomote.

Vtisi po koncertu: navdušen.

Če bi imel sredstva bi jih čez par dni šel še enkrat gledat&poslušat na Irsko. Vsem, ki za skupino še niste slišali, upam, da vas ni veliko, pa za pokušino priporočam pesmi: Mr Brightside, When you were young, Read my mind in Jenny was a friend of mine – če vas to ne prepriča imate pač slab glasbeni okus

(kmalu v demijevi objavi – še njegovo videnje koncerta in posnetki)

Ivan Zidar, direktor SCT in ministrica za zdravje Zofija Mazej Kukovič na predaji simboličnega ključa nove pediatrične klinike.¹

1. fotka povzeta po spletni strani SiOL

Moj hunter je seveda zlevelan do 70, trenutno pa je v fazi gearanja. In to je eden izmed razlogov, da sem se odločil za ta prispevek - danes sem dobil namreč epic rokavičke iz 4. PVP sezone. To pomeni najboljše možne! Razvoj lahko vsi skupaj spremljate tukaj. Zdaj iščem nekoga, ki mi bo na te čudovite rokavičke za primerno plačilo želel enchantat +15 agility, se kdo z Balnazzarja javi?

Martin je v prispevku o prihodu v Miami vstavil zloveščo kodo, ki je skorajdane sesula stari blog. Vsebino sem s pomočjo mojega elitnega hitech znanja uspel rešiti, vendar je stari izgled kljub temu preminil. Za posledicami strelnih ran, ki si jih je zadal sam.

Ja, vrnili smo se iz Amerike, bolj ali manj živi in zdravi. In ja, tudi blog je nekoliko drugačen in spremenjen. Je pa res, da je izginil zadnji prispevek, zato M na tem mestu pozivam, da ga napiše znova, v bistvu lahko povzame kar celotno dogajanje zadnjih dni, ki smo jih prebili v Miamiju.¹

1. javno zato, da ne bo potem kakšne debate zakaj je bil odpuščen

Res je, do zdaj, ko smo v bistvu ze v ZDA v Miamiju in se srecujemo s samimi filmskimi zvezdami (prejle sem na primer pomahal Megan Fox!) - o tem kaj vec drugic - smo imeli kar nekaj bliznjih srecanj z mozmi postave.

Prvic smo se v pogovor s policistom zapletli v Palenqueju, kjer smo mozaka vprasali, kje se zvecer zbirajo mladi. Pokazal je svoje zlate zobe, s sirokim nasmehom je pokazal proti baru preko ceste, ter nam v isti sapi zacel ponujati neko svojo sorodnico. “Si si si, Chickas!!!“ Do trde teme smo igrali tarok in od vrocine utrujeni zaspali.

Drugic smo modre angele srecali na izhodu iz Gvatemale, mozak je po uradni poti zelel placilo izhodne takse, ki je po njegovih besedah sicer znasala 10 ketsalov. Na prvi ugovor, da zelimo potrdilo o placilu, je skomignil z rameni in razlozil, da se “skupni racun” izpise samo v banki in mi individualnega potrdila ne more izdati. Omehcal se je ko sem rekel, da enostavno nimam denarja in da mu lahko dam samo 5 ketsalov. Nasmehnil se je: “It’s OK.”

Naslednja, tretja izkusnja sega v cas nasega poslednjega zabavnega vecernega izhoda v Cancunu. Z Jerotom sva odsla v sobo nekaj minut pred M, saj sva bila utrujena se od prejsnjega vecera, M je bil kmalu za nama. Na poti domov je zacutil klic narave, bila je stevilka 1. Ko se je obrnil proti drevesu, je za seboj zaslisal sireno in preprican, da ga “lovijo” zaradi uriniranja v javnosti odskocil in zacel kazati na popolnoma zapete hlace. Podrobnosti so tako ali tako opisane v prejsnjem prispevku…

Na zadnji dan nasega latino-dela pa kar dve bliznji snidenji. Za ta dan smo se odlocili, da najamemo avtomobil in se sami odpeljemo v 200km oddaljeno Chicen Itzo - se eno mesto s tistimi kamnitimi piramidami… Odpeljali smo izpred rent-a-car poslovalnice znamke Hertz in po priblizno 10 minutah voznje ob avtomobilu zagledamo motor, trenutek za tem pa tudi mozaka z znacko, ki maha naj ustavimo ob robu ceste. Baje smo prepeljali rdeco luc. A veste kaksna je kazen za ti v Mehiki? Odvzem vozniskega, nazaj se jo dobi komaj ob placilu kazni na policijski postaji. “If you pay the ticket here…that’s illegal. But tips are OK.” Seveda se je ob placilu 200 pesov (20$) omehcal, nam v istem stavku povedal, da smo na napacni cesti in da moramo obrniti, ko je to storil tudi sam pa nam je ob srecanju vozil ze mahal. Po zacetnem soku smo se spet peljali se nam je vse skupaj zdelo ze smesno.

Voznjo smo nadaljevali se kaksno uro, ko sem si zelel vozilo (Jeep Liberty 3.7L) zapeljati tudi sam (drugace je vozil Jero, ki je edini imel s seboj tudi voznisko dovoljenje). Ustavimo ob robu avtoceste, katere frekvenca je natanko 0,8 vozila na minuto in zamenjava mesti (M spi na zadnjem sedezu). Ko se ze pripasam v vzvratnem ogledalu zagledam policijsko vozilo, hitro speljem in upam, da bo vse OK. Policijsko vozilo se je ze odpeljalo mimo, o mozak se je ocitno zelel malo pozabavati, saj je na hitro zavrl in nam zacel mahati, da moramo se enkrat ustaviti. Ob zahtevi, da mu izrocim voznisko dovoljenje, sem mu najprej v roke potisnil pogodbo za najem vozila, naslednja stvar je bila osebna izkaznica. Po nekajsekundnem buljenju je decko ocitno ugotovil, da brat ne zna, saj je priblizno 8x ponovil besedo “ticket“, se usedel v avto in - odpeljal! Nekaj sekund smo sedeli v popolni tisini in se nismo mogli nacuditi…cakali smo, da v vzvratni prestavi pripelje nazaj - kot v filmu - a se ni vrnil. S cmokom v grlu smo se presedli na stalne pozicije, ki jih potem vec nismo zamenjali.

Ipak se je bolje peljati slabo (za nepismene - z Jerotom) kot brez vozniskega dovoljenja in tvegati slabo voljo slucajno pismenega policaja¹.

1. kje so tisti casi, ko sem imel celo avto, pa o vozniskem izpitu ni bilo ne duha ne sluha

Preprican, da se mi obeta kazen za uriniranje na javnem prostoru, sem zacel kazat zapet pas in zadrgo - policajka, res taka grda policajka, pa agresivno v mene: “Cocaino!” BAM! Naslednjo sekundo sem ze bil prilepljen na marico z razprtimi nogami. Po tem ko so me celega temeljito pregledali - mala diabla se kr ni dala mira: “Marijuana! Marijurana!” je vpila v mene, medtem ko ji sam verjetno ne bi mogel namenjati bolj prezirljivega pogleda, mi je zacela vohat prste in zahtevala naj dahnem v njo - z veseljem sem ji ugodil, saj je bila ta vecer na jedilniku tudi cebula.

Marica se je potem odpeljala, ostali smo hudicevka, voznik, policijski pick up in jaz. Mala je potem nekoliko manj prepricljivo dahnila: “Aretacion!” “Por que?” se nisem dal in koliko razumel medtem ko sta me basala na kripo pick-upa, da gre za sum uzivanja marihuane. Ce prostodusno priznam, da se bom jutri spet tresel na letalu, lahko mirne vesti napisem, da me je bilo med celotnim postopkom najbolj strah, ko smo ga zgali kar cez rdece luci. Res z “varuhi v modrem” sem imel ze v Sloveniji par neprijetnih izkusenj in z vsako tako potezo se mi se bolj priskutijo. Najverjetneje bi me kako leto nazaj taksna situacija dodobra pretresla, vse kar pa sem cutil zdaj pa je bil prezir - povrh vsega pa je bila tista policajka res ena taka karikatura, da bi jo res tezko resno jemal.

Sledil je pricakovan del zgodbe. Po kaksnih 20 minutah - najprej sem se resnicno mislil da gremo na policijsko postajo - smo se ustavili v neki temni zakotni ulici. Nista ravno ovinkarla - “Cien dolares!” (sto dolarjev) - prav iskreno sem se zasmejal in povedal, da pac toliko res nimam s seboj, in dodal, da “este es mi total credito por mi vecaciones. Yo soy pobre. Mi madre trabajo en la fabrica de industrial y esta dinero es de ella. Yo soy en Cancun tres dias mas y yo nesesito dinero.” To spanglesino bi lahko prevedli - da sem reven, da moja mama dela v tovarni in da mi je ona dala ta denar za pocitnice, da ostanem v Cancunu se tri dni in da res rabim ta denar.

Nekako smo se razumeli - zadovoljila sta se z 20$. Potem sem zahteval, da me odpeljeta nazaj v mesto. Po 5ih minutah pregovarajnja sta se odpeljala v nasprotno smer in rekla naj grem na avtobus. Na bliznji avtobusni postaji sem naletel na cistilko, ki je ravno koncala delo v bliznjem hotelu in ji opisal svoj pripetljaj. Razumevajoce mi je ponudila cigareto - ne kadim, ampak bila je dobra in se pridusala, da je tudi sama ze imela veliko slabih izkusenj s policijo, ki je tukaj res pokvarjena in bolj za okras.  Da ne bi bilo vse to dovolj sem se nahajal 7kilometrov iz mesta, tako da je pesacenje odpadlo, tako da se je avtobus zdel se najboljsa resitev.

Nauk zgodbe - pazite se policajev!

Po dveh dneh smo se tako odlocili zapustiti Cancun in upostevali nasvet Lonely Planeta, naj kot backpackerji gremo na bliznji otok, ki naj bi bil raj za malo denarja. Izkazalo se je za ravno nasprotno - trenutno pisem najdrazjo objavo - 2$ za uro interneta - sploh na celi poti. Hrana - pha - najcenejse je neka italjanska restavracija z picami iz mikrovalovke za 3$ … jutri se tako vracamo nazaj Cancun, kjer nam ostaneta se dva dneva Mehike.

Se javimo spet kmalu - zdaj se gremo malo pordecit na sonce, da nam ne bo kdo slucajno ocital da nimamo barve!
 

Po napornem delu potovanja, ko smo si ogledovali kvazi znamenitosti in lepote Mehike, je zdaj nastopil tisti uzivaski del, ko spustimo v luft ves skozi mesec pristradan denar in se prezabavamo za celo leto, naprej in nazaj.

Tudi pot do sem je bila vse prej kot prijetna. Po vseh moznih naravnih nesrecah (skoraj), najprej z letalom, potem s colnom, pa poplave….nas je tokrat doletel se - pokvarjen avtobus. Iz Floresa v Gvatemali, preko Belizeje do Cancuna naj bi voznja trajala “samo” 12 ur, pa smo jih samo do polovice poti, Chutemala, potrebovali 14. Sredi najvecje vrocine (brez klime) je namrec odpovedal jermen hladilnika, tako je bus kar dvakrat zakuhal, voznik ga je s pomocjo potnika popravljal kar sam. Po drugem posredovanju smo pot nadaljevali z maksimalno hitrostjo 40km/h, na celi poti pa smo prehiteli le eno vozilo - traktor. Pa se to komaj. Sicer prijetnejsa je bila pot iz Chutemala do Cancuna. Bolj ali manj ravna cesta, privoscili pa smo si avtobus prvega razreda. Na cilju smo bili ob 2 ponoci in z zadnjimi mocmi poiskali dovolj ugodno sobo.

Martin je edini, ki ni zmogel kontrolirati svojega nagona po spolnosti in je ob 3. zjutraj po popitem “nagradnem” pivu v hotelu odsel malo precekirat klub sceno. Po nekaj diskotekah in pivu, ki je stal 100 pesov (10$) - za to nama je povedal zjutraj - smo hitro sklenili, da jutri obiscemo raj za backpackerje - Isla de Mujeres, kjer pica stane 2,30$.

- je Mehika 15. najvecja drzava na svetu in da bi pet Mehik pokrilo celotno Evropo
- samostojnost so si izpod Spanske oblasti izborili 1810 in bili kot drzava priznani 1821
- ce so rumeni taksiji zascitni znak New Yorka, so zascitni znak Mexica Cityja zeleni taksiji - hrosci (Volkswagen Beatli), ki so jo jih v Mehiki izdelovali se dolgo potem, ko se je njihova proizvodnja drugod po svetu koncala - se vkljucno z letom 2003
- da v Mehiki znaki za omejitev hitrosti prakticno ne obstajajo. Hitrost v naseljih in na obljudenih predelih uravnavajo z t.i. REDUKTORJI - to so neke vrste lezeci policaji, bolj podobni hribom betona sredi ceste. Njihova velikost se spreminja glede na hitrost, ki je predvidena za kak predel. Tako morajo vozniki v kaksnem naselju vecrat prakticno popolnoma ustaviti avto, drugace bi ze pri minimalni hitrosti podvozje naverjetne ostalo kar na reduktorju, spet drugic pa je reduktor tako majhen da ga prepeljejo z nespremenjeno hitrostjo
- da sta na vsakem kriziscu (semaforiziranem seveda) samo dva semaforja. Vsak uravnava hkrati promet in pesce
- da je crv v tekili cisto navadna marketinska finta. Prodaja tekile je, predvsem med ameriskimi turisti, mocno narasla, ko so v tekile zaceli metat razne zuzelke in jih prodajat kot zdravine ucinkovine. Mehicani tekil s crvi ne pijejo
- da skoraj celoten osrenji del Mehike vkljucno z glavnim mestom lezi na 2000m (tega tudi mi nismo vedeli do nedolgo nazaj - zato tudi malo prehlada)
- da je visek turisticne sezone v Mehiki od novembra do aprila
- da je Playa del Carmen (mestece zraven Cancuna) najhitreje rastoce mesto na svetu
- da je Cancun najbolj turisticna tocka Mehike. Cancun je bil s pomocjo racunalniske simulacije umetno splaniran in zgrajen v 70-ih letih, z namenom, da bi nekoliko razbremenil prevec obljudeni Acapulco, ki pa ga danes za vec kot dvakrat nese v kolicini turistov.
- da je Mexico City najvecje mesto na svetu
- da v Mexico City v predmestjih potekajo odkriti napadi na policijske postalje, ko kak narko mogotec oborozi trop revezev in jih minimalno placa, ti pa nato kot v kaksnih kavbojskih filmih napadejo policijsko postajo. Zanimiva je situacija, ki se je zgodila pred kratkim. Med eno od zgoraj opisanih akcij je policija imela ovaduha v narko vrstah, ki je dovolj hitro obvestil policijsko postajo o prihajajocem napadu, in cisto celotno osebje postaje, z zaporniki z vred, je zbezalo v sosednje okrozje, tako da so “eseji” vkorakali v popolnoma prazno zgradbo
- da je obratovalni cas trgovin, gostiln (razen seveda drzavnih institucij).. v Mexico Cityu od nekje 9.42 pa do 18.47 oziroma, kolikor se tisti dan lastniku pac zljubi
- da liter bencina v Mehiki stane 0,71$, kar je priblizno 114 SIT oziroma 0,47 EUR
- da ce bi pojedel zlicko najbolj pikantne omake na prazen zelodec, bi skoraj gotovo dobil razjedo na zelodcu
- da smo danasnjo turo v Tikal z odhodom ob 3.15 prespali, zato ker sem pozabil uro prestavit na gvatemalski cas (ura manj kot mehiski) in smo se tako prvic zbudili ob 1.45, potem pa zaspali tolko da ne do smrti in vsi preslisali dve budilki
- da v Mehiki Corona (eno boljsih piv po mojem okusu) stane 1$
- da bi frazo “¿Que tal?” se najbolje prevedli z “Kaj zaj?”
- “da so v Palenkeju bili Egipcani in stara Kitajska ljudstva in tam delovali vec sto let, dokler ni v mehiski zaliv padel meteor in izoblikoval Jukatan, ter obenem iztrebil tri tisoc let staro indijansko civilizacijo, ki je kot receno trgovala s celotnim svetom in posnemala staro egipcansko kulturi”
- “da naj bi Tutankomon umrl zaradi prevelikega odmerka kokaina” - obe zgornji trditvi sta bili izreceni iz ust nasega vodica in sta v fazi preiskovanja, ceprav so prepricani da sta resnicni
- da nam se vedno niso nic ukradli

… se nadaljuje …

Kaj se torej dogaja v dneh, ko ze vsi pricakujete, da so nas ugrabili in nas drzijo za talce sredi dzungle?

V bistvu tudi sam ne vem. Zadnjih nekaj dni je bilo zelo napornih, izcrpali pa so nas ogledi in razni transporti, ki se se zacenjali ob necloveskih urah, tako ze 4 dni zapored vstajamo pred sesto uro zjutraj!!! Tako je, zjutraj. Ce lahko za konec tega niza neprespanosti omenim, da smo danes zaradi izcrpanosti prespali dva alarma in s tem ogled najvecje zanimivosti v centralni Ameriki, situacijo po mojem mnenju kar dobro opisem.

Po San Cristobalu, kjer se razen muzeja Majevske medicine (v bistvu zelo zanimivo, bolnega otroka zdravijo z zivo kokosjo, polomljene kosti pa kar z zelisci) ni dalo videti popolnoma nic, smo pot nadaljevali proti svetovno znanim ostankom Majevskega mesta - Palenque. Seveda smo se na pot odpravili nenormalno zgodaj, vseeno pa je vsak od nas v drdrajocem kombiju ujel nekaj minut spanca in nadoknadil za prikrajsek iz noci. Iz pretezno oblacnega ali celo dezevnega vremena smo se zapeljali proti bolj tropskim krajem. Ne bolj tropskim, bilo je nevzdrzno. Potil sem se celo, ko sem stal na mestu, Italijan, ki je prisel z nami, pa je izgledal, kot da je pravkar prisel izpod tusa, vendar je bilo vredno. Po mojem mnenju (ki ga je v bistvu tezko obrniti na +, saj me po besedah M in Jerota bolj kot starodavne zgradbe fascinira Burger King) je Palenque ena najlepsih stvari, kar sem jih videl. Doziveli smo dzunglo, moja prijatelja sta na tisti viseci veji oponasala celo Tarzana, izvedeli pa smo celo teorije prapreseljevanj, ki niso niti v najboljsi literaturi (kaj vec o tem bo napisal tudi M). Ocitno je Palenque v svojem najboljsem casu bil sredisce sveta Prespali smo v bliznjem mestecu in to za vsega 12$ za vse tri.

Pot smo naslednje jutro ponovno nadaljevali ze ob 6 zjutraj, s praznim kombijem so nas odpeljali na mejo Mehike in Gvatemale, kjer smo debelo uro izgubljeni cakali, da nas zbijejo na tla, poberejo denar in obleko in nas vrzejo v reko, ki je meja med drzavama. Nas kombi je namrec prisel (se zdaj ne vemo zakaj) z neznansko prednostjo, nas odvrgel sredi nicesar, tako da smo nekaj casa tavali naokrog, naposled pa nasli urad za migracije, ter ob zajtrku pocakali na ostale kombije.

Edina pot iz Mehike do Gvatemale naj bi vodila cez reko, preko katerega pa nenavadno ni niti enega mostu. Ne me vprasat, kako ti dve drzavi trgujeta med seboj. Preko nas je zapeljal brezskrbni domacin v ozkem colnicku, pot pa je trajala kar dobrih 20 minut. Ne vem za ostale, a sam sem bil kar precej prestrasen, saj so tokovi bili precej mocni, coln pa se je precej nagibal, v dolocenem trenutku je bil nagnjen do cistega roba. M je dejal, da vozniku ne bi zaupal niti … nicesar.

Na drugi strani nas je cakal razmajan bus, ki nas je po popolnoma makadamski cesti odpeljal v Flores v notranjosti drzave. Moje mnenje je, da zaradi kvalitete vozila in ceste na tem busu ne more zaspati nihce, ceprav naj bi Jerotu to uspelo (mislim da je z glavo udaril ob stranico in oblezal v nezavesti ). Zdaj smo ze drugi dan v Floresu, jutri nas caka (ce ne bomo spet zaspali, saj je odhod ob 3. ponoci) obisk Tikala, dan za tem pa bomo ob 5. odpeljali skozi Belize proti severu. Koncna postaja tega transfera - Cancun.

1. v bistvu je ciljna publika drugacna, pokrivava cisto celo podrocje. Jaz sem se osredotocil na babice, ki jih zanima kje se potika njihov vnucek, M pa na nekoliko mlajse bralce….itak