Torej nas Anton Demi Borkovic je z zadnjim prispevkom mojo druzino prestrasil do te mere, da sem od dedka dobil mail: “Tine, kako zdravje?“, sestricna pa name benti na odprti sceni. Malo zalosten vam moram povedati, da sem zdrav. Zal nimam malarije (ta bi sicer lepo sledila pljucnemu edemu, pa res se slisi kot kul bolezen 
).
Danes je bil sicer dogovorjen sestavek, ki bi ga napisal M, a je zaradi lazje oblike malarije v postelji (mami sporoca, da bo vse ok )
Pisal sem torej o nasem dopustu na pacifiski obali, ko nismo poceli cisto nic. Zadnji dan pa so nekateri dogodki le popestrili nase polezavanje.
Cisto nic.
Tako je. Najbrz ste kdaj ze gledali kak ameriski film, ko glavni sef cel dan sedi v gostilni, skulirano sedi in pije pivo, zraven pa se mece karte. Tocno to namrec zadnja dva dneva pocnemo mi.
Vcerajsnje odkritje stejemo za napol revolucionarno - ugotovili smo namrec, kako se pravilno pije tekila. Verjetno nismo edini, ki smo doma to zganico iz agave - kaktusovega soka - tocili po nasih grlih le zaradi nizke cene in efekta. Marsikdo je verjetno nad njo hitro obupal zaradi neprijetnega okusa, ampak pozor: ce boste upostevali sledeca navodila, se zna zgoditi, da boste tekilo vzljubili, kot smo jo mi za en vecer (danes je spet ne maramo).
Kot smo bili pouceni se tekila pije pavilno tako:
1) na polizan del roke natrosis malo soli in s to isto roko primes limeto
2) natocis merico tekile (dobro je da ni vecja od 0,3dl) in jo primes z drugo roko
3) polizes sol, ugriznes v limeto in iz nje posesas sok - to mesanico zadrzis v ustih!
4) hitro ruknes tekilo tako, da se limetin sok in tekila v ustih zmesata
5) pogoltnes
6) zavpijes: “aaaaghhh! kak pase!”
Resnicno tekila dobi cisto drugacen okus – pitnega. V bistvu se nikoli prej tudi nismo vprasali: “Zakaj je zraven sol?” – odgovor je genialen – zaradi tega, da takoj ustvaris fiziolosko raztopino, ki veliko hitreje pride v kri – torej, da te prej poci Tako, da tekili tudi ne gre ocitat prevelike zahrbtnosti, samo ocenit se pa moras znat!
SALUD!!
in to zaradi dveh dejstev: prvic, uspesno - torej, ne da bi bili oropani - smo prestali nase 4 - dnevno bivanje v Mexico Cityu in drugic, iz Mexica City, ki lezi na 2300m nadmorske visine, smo se spustili v 800 metrov nizje lezeco Oaxaco.
…poskusal bom nadaljevati tam, kjer je zakljucil M…
Po voznji s taksijem, ko smo utrujeni in prestraseni prisli z letala, ko smo ugibali, ali nas bo voznik mogoce polne denarja zapeljal v kaksno ulico k svojim prijateljem in nam vzel vse razen spodnjic, prispeli pred hostel Moneda, pozicioniran v cistem srediscu mesta, se nam je kamen odvalil s srca. Utrujeni smo se odvlekli skozi vrata, kjer nas je sprejel sumljiv1 Mehican v popolnoma polomljeni anglescini, najbrz pa tudi spanscini. Ko nas je nasel v racunalniku in smo placali preostanek najemnine, nam je izrocil kljuc sobe v tretjem nadstropju….
Potovanje se je zacelo, kot sva pricakovala - s skorajsnjim pojebanim strmoglavljenjem letala.
Tadeja in Rok sta naju s kar precejsno zamudo pobrala in krenili smo proti Dunaju. Tadaja ni vedela za nase zabavljaske sposobnosti in je zato na pot s seboj vzela se seksabilno Nastio. Med potjo naju je Rok strasil s svojimi zgodibicami iz “Aircrash investigationes” ala: ”Stari al pa ona, ko je slo letalo v vulkanski pepel pa jim potem ozgalo, ampak cisto ozglao okna, pa potem niso vidli gore …” “Jero, lape!” sva puskusala utistati to strasilo. Do letalisca nic posebnega razen veliko pozitivne energije, smeha in zgeckanja. Zal ne z Nastjo in Tadejo.
Jutri v zgodnjih jutranjih urah se bo avtorski dvojec ali ”dynamic duo” kot so naju poimenovali na spletu v družbi novega popotniškega kolega Roka odpravil na 30 dnevno raziskovanje čarov že skoraj mrtve majevske civilizacije, in to prav v njeno osrčje – Mehiko.
Naše popotovanje se bo začelo okoli šeste ure, ko bomo iz štajerske metropole krenili proti Dunaju. Naš taksi bo prijazna Rokova sestra Tadeja, ki bo na letališču dobila pijačo po izbiri. Naša jeklena ptica se bo, če bo seveda vse po sreči, od tal odlepila ob 11.55 – takrat pričakujem, da nam vsi pošiljate lepe misli. Na tem mestu moram povedat, da me je letenja strah kot psa – resnično se ničesar ne bojim bolj. Niti strele. Na mojo srečo ima Jernej isti problem, kar pride zelo prav, ko moraš med vzletom nekoga držat za roko. Mirno bi me lahko uvrstili med osebje posadke, saj vedno sedim ob krilu (tisti, ki ste kdaj gledali ”Crash investigations” veste da je to najbolj ojačan del letala) in ga kontroliram – jebi ga, nekdo mora opozorit posadko če se krilo slučajno odtrga. Po 11-urnem poletu, med katerim letimo proti času, bomo ob 16.55 pristali na ”the wold’s busiest airport” Hartsfield-Jackson, Atlanta. Po dveh urah čakanja pa naprej do grandes ciudad del mundo - Mexica City. Fiksnega plana poti še nimamo narejenega, vendar bo pot zgledala nekako tako:
“Ti prokleti Nemci“, sva s starejšim možakarjem bentila v nabitem lokalu, ki je v 90% navijal za Raich. Res ne morem verjeti, kako lahko ekipa s tako gnilo igro, s takimi podpovprečnimi igralci, nikakvim trenerjem, grdimi dresi … skoraj vedno poseže po najvišjih mestih. Po drugi strani pa tudi ne razumem, kako se Nemčija sploh lahko uvrsti na Evropsko prvenstvo – če ne druga, bi jim morala UEFA prepovedati igrat že zavoljo lepote igre, po drugi strani pa se mi zdi popolnoma nesprejemljivo, da na igrišču stoji 11 igralcev, katerih dedki so bili v SS oziroma SA enotah. In to ni nazaj nič več kot 60 let! Da dodam še potezo nemških navijačev med tekmo Schalkeja in Galatasaraja, ko je celotna nemška tribuna ob prihodu turških nogometašev na teren dvignila v zrah vrečke trgovine Hardi – češ, vi reveži. Tako, da je očitno, da sem bil bolj v turških okopih.
Mnogo blogerjev piše razne povzetke tednov, kaj vse se je dogajalo ipd., sam nikoli ne zberem dovolj motivacije in materiala. Ampak ta teden se je začel izjemno obetavno.
Prijatelj Tilen, ki je znan po svojih izjemnih izjavah, je z bratom Davidom in sorodniki čez vikend odpotoval na morje. Vrnili so se v nedeljo zvečer in ob polnoči smo se dobili na kavi. Nekatere stvari so pač v krvi, potrdilo o tem sem dobil v nedeljo pozno ponoči, ko je David po tem, ko je pogovor nanesel na Evropsko prvenstvo izjavil, da je njegova priljubljena reprezentanca Brazilija. Kmalu za tem sem ugotovil, da je ta isti David našel bližnjico iz Umaga v Sukošan, ki je blizu Zadra. Ta teče kar preko Zagreba. Tako je, da se s teto peljeta v napačni smeri, sta ugotovila dobrih 20 km pred glavnim mestom Hrvaške. Za lažjo predstavo si poglejte še zemljevid, nenadjebljivo
Včeraj pa sem, kot vedno pogosteje, ponovno delal v McDonald’su, delal sem na blagajni (ki je mimogrede z moje strani še vedno najbolj osovraženo delovno mesto). K blagajni je pristopil star možak, ter najprej rekel, da bi rad jedel nekaj ne pretrdega, a tudi ne premehkega, ko smo mu priporočili FishMaca, pa si je zaželel sadja. Pil bi kar tonik. Ko je plačal, se je obrnil in odkorakal proti izhodu restavracije 
